Po italijanski kvalifikacijski kalvariji

Tega ne pomnijo niti najstarejši!

Svetovno prvenstvo brez Italije? Da, tudi to bomo doživeli. Štirikratni svetovni prvaki bodo brez trohice dvoma najbolj zveneča manjkajoča reprezentanca na prihajajočem mundialu v Rusiji.

Jože Pepevnik
14. november 2017, 3:13

Foto: Getty Images

Nekje okoli 75. minute sinočnje povratne tekme dodatnih kvalifikacij med Italijo in Švedsko, ko je neigranje štirikratnih svetovnih prvakov na prihajajočem mundialu postajalo vse bolj realno, sem udobno zleknjen v domači naslonjač pomislil na stavek, ki ga na televizijskih zaslonih in radijskih valovih običajno slišimo v primerih vremenskih katastrof. "Česa podobnega ne pomnijo niti najstarejši!", mi je ob vedno resnejšem pričakovanju obetajočega se razočaranja za 60 milijonov Italijanov odzvenelo v glavi.

Zadnjega nenastopa Italije na mundialih se namreč res spominjajo sila redki. Leta 1958, ko je prvenstvo gostila prav Švedska, Italijanov, ki so do tedaj že osvojili dva naslova svetovnega prvaka, ni bilo zraven. V kontekstu italijanske prisotnosti in uspešnosti na svetovnih prvenstvih je bil ogled včerajšnje tekme na neki način zgodovinski dogodek in ga kot takega morda nikoli več ne bomo doživeli.

Svetovna prvenstva podrobno spremljam več kot dvajset let in priznam, da bo mundial brez Italije - čeprav do reprezentance zahodnih sosedov ne gojim posebnih čustev - vsaj zame, pa verjetno še za marsikoga med nogometnimi tradicionalisti nekoliko čuden. Res je, na prvenstvu ne bo niti Nizozemcev, Čilencev, Kameruncev, Američanov, ampak prav Italijo, ki je vedno in ne glede na igralsko zasedbo znala razširiti krog favoritov, bomo najbolj pogrešali.

Naj je šlo za vseprisotnega Roberta Baggia v Združenih državah Amerike, odlično razpoloženega Christiana Vierija v Franciji, nepričakovana junaka v obliki Fabia Grossa in Marca Materazzija v Nemčiji - će pogledamo zgolj zadnji dobri dve desetletji - italijanska reprezentanca je ob tradicionalno homogeni ekipni igri na mundialih znala ponuditi tudi individualna junaštva, ki bi jih sinoči krvavo potrebovala. Pa tudi italijansko organiziranost, ki je v teh kvalifikacijah izpuhtela neznano kam.

Italijani so se v zanko tega kvalifikacijskega ciklusa ujeli sami in to na način, katerega bi človek najmanj pričakoval. Pregovorni mojstri igranja na rezultat in vrhunskih predstav takrat, ko je to najbolj potrebno, so - v kolikor lahko v kontekstu reprezentanc govorimo o tempiranju forme - najbolj padli ravno takrat, ko bi po vsej logiki morali biti najboljši. V zadnjih kvalifikacijskih krogih skupine G, ko je bilo ob kakovostnejši Španiji in nekonkurenčnih ostalih ekipah jasno, da se jim obetajo dodatne kvalifikacije.

Azzurri so dobro odigrali prvo polovico kvalifikacij, a boj za prvo mesto izgubili ob prepričljivem porazu v Španiji. Sledile so tri zelo neprepričljive tekme proti Izraelu, Makedoniji in Albaniji, ki pa zaradi generalne neizenačenosti skupine niso prižgale alarma, ki je, če primerjamo, na klopi Hrvaške v samem zaključku kvalifikacij prinesel selektorsko spremembo, svež veter in jasno vizijo na igrišču.

Razlogi za italijanski polom so večplastni in kompleksni. Deloma gre za pomanjkanje kakovosti, ki pa bi še vedno enostavno morala zadostovati za uvrstitev na mundial. Deloma gre za slabe selektorske odločitve Venture, ki v tem ciklusu, še posebej pa v drugem delu, ni našel uigrane enajsterice oz. jedra igralcev, ki bi se popolnoma zavedali svojih vlog. Deloma gre morda tudi za nezaupanje igralcev do selektorja, ki je v svoji karieri osvojil le en tretjeligaški in dva četrtoligaška naslova, kar je za trenerja, ki mu je zaupano mesto trenerja štirikratnih svetovnih prvakov, zelo siromašen življenjepis. Vse našteto, pa gotovo še kaj, je trčilo ob obrambni zid nespektakularnih, brez Zlatana Ibrahimovića malce dolgočasnih, a organiziranih in z nalogami jasno zadolženih Švedov.

Švedov, ki so se na San Siro odpravili samozavestno, pa tudi manj obremenjeno kot Italijani. Navsezadnje, kot zanimivost, imata legendarni stadion in ta skandinavski narod močno povezavo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je na San Siru v majici Milana blestel švedski napadalni trojec Gren-Nordahl-Liedholm. Gunnar Nordahl je po več kot šestih desetletjih še vedno najboljši strelec italijanskega velikana.

Pa še nekaj simbolike. Pred dobrim tednom dni je v nogometni sončni zahod odjahal Andrea Pirlo. Predstavnik generacije oz. bolje rečeno tipa nogometašev, ki jih je Italija sinoči na zelenici San Sira boleče pogrešala. Mož z idejo, pregledom nad igriščem in hladnokrvnostjo. Kvalitete, ki jih Italija v trenutni selekciji nogometašev, svetovno prvenstvo gor ali dol, nima v tolikšni meri kot v preteklosti.