Argentina se spreminja, se bo spremenil tudi njen nogomet? Tradicija "neprofitnosti" je na preizkušnji, kajti v Estudiantes so vstopili "ameriški milijoni".
Estudiantes de La Plata je eden največjih in najuspešnejših argentinskih nogometnih klubov. Ne spada sicer v posvečeno veliko peterico (Cinco Grandes), vendar ima kljub temu slavno zgodovino in veliko lovorik. Šestkrat so bili argentinski prvaki, štirikrat so osvojili pokal Libertadores, leta 1968 pa so bili tudi svetovni prvaki, ko so v dveh zloglasno brutalnih finalnih tekmah premagali Manchester United.
Njihova zadnja večja uspeha, Libertadores leta 2009 in državni naslov leta 2010, imata že kar lepo brado. Kljub temu pa je v zadnjem obdobju klub, ki mu predseduje nekdanji nogometaš in legenda kluba Juan Sebastian Veron, v središču pozornosti argentinske javnosti. V zadnjem mesecu so rdeče-beli še bolj razburkali že tako razburkane vode argentinskega profesionalnega nogometa.
V Argentini namreč divja prava vojna za dušo klubskega nogometa. Predsednik republike, kontroverzni Javier Milei, želi namreč na vsak način privatizirati argentinske nogometne klube, ki so že več kot stoletje organizirani kot neprofitna društva, kjer upravo in predsednika volijo člani. Na podoben način so na primer v Španiji organizirani Barcelona, Real Madrid in Athletic Bilbao, pa tudi mnogi nemški klubi, na primer HSV in Schalke.
Privatizaciji ostro nasprotuje Argentinska nogometna zveza (AFA), ki jo vodi prav tako kontroverzni predsednik Claudio Tapia. V argentinskem nogometu, ki mu predseduje Tapia, vladajo popoln kaos, klintelizem in korupcija. Uprava enega največjih argentinskih klubov, Boce Juniors, se je postavila na stran zveze in prav tako vztraja, da se slavne tradicije ne sme kar tako pohoditi.
Milei je avgusta 2024 izdal predsedniški dekret, da mora AFA v roku enega leta spremeniti svoj statut in dovoliti privatnim klubom sodelovanje v tekmovanjih pod svojim okriljem. Pristojno sodišče je že januarja lani zavrnilo reforme iz leta 2023, ki jih želi v nogomet vpeljati Milei, septembra pa je po pritožbi zveze ustavilo tudi izvedbo dekreta.
Zdaj pa je Milei dobil nepričakovanega zaveznika v Juanu Sebastianu Veronu. In Fosterju Gillettu, sinu nekdanjega zelo nepriljubljenega solastnika Liverpoola Georgea Gilletta. Ameriški milijonar je namreč kljub temu, da uradno ne more postati lastnik kluba, vložil svoj kapital v Estudiantes. In nenadoma imajo Los Pincharratas na voljo več denarja kot drugi argentinski klubi.
Prva polovica januarja je v argentinskem nogometu ponavadi precej zaspana. Po novoletnih praznikih klubi počasi začenjajo s pripravami, za prestope je še nekoliko prezgodaj in zato se načeloma ne dogaja nič posebnega. S prihodom Gilletta mlajšega konec lanskega leta, pa so zadeve v argentinskem nogometu dosegle vrelišče že v obdobju, ko tega nihče ni pričakoval.
Veron je, podkrepljen z Gillettovim kapitalom, prekršil nepisano pravilo med argentinskimi klubi, da si ne "kradejo" igralcev brez predhodnih pogovorov in s privolitvijo obeh klubov. Estudiantes je namreč sprožil odkupno klavzulo odličnega 22-letnega vezista Boce Juniors Cristiana Medine, ki je znašala 15 milijonov ameriških dolarjev. Pri tem seveda ni vprašal Boce za dovoljenje, ob predstavitvi igralca pa je Veron samozavestno dejal: "Dobrodošli v revolucijo!"
Boca nad to potezo razumljivo ni bila ravno navdušena. Los Xeneizes so takoj vrnili 15 milijonov, ki je bilo nakazanih na njihov račun in dejali, da prestop ni regularen. Zakaj? Ker je bil denar menda nakazan neposredno od Gilletta, kar je v nasprotju s pravili Fife. Po daljšem prerekanju je bil prestop vendarle potrjen in Medina je že debitiral v rdeče-belem dresu.
Estudiantes so poleg tega iz brazilskega Internacionala pripeljali še izkušenega 32-letnega napadalca Lucasa Alaria, ki je v preteklosti igral za River Plate, Eintracht Frankfurt in Bayer Leverkusen. Veron je želel z Gillettovim denarjem kupiti tudi 22-letnega levega krilnega napadalca Alana Velasca iz ameriškega Dallasa, a se je Boca maščevala in mu speljala nadarjenega igralca za 10 milijonov dolarjev.
Vse to dogajanje je navdušilo predsednika Mileia, ki je izjavil: "Estudiantes so na poti, da postanejo privatno podjetje. To bo koristno za njihove člane in navijače." Veron je takoj zanikal privatizacijo kluba, ki pod trenutnimi pravili nogometne zveze sploh ni mogoča, če želijo sodelovati v prvi ligi. Toda Gillett je prilil olje na ogenj, ko se je dal slikati v družbi Mileieve kongresne zaveznice Juliane Santillan s portretom zloglasnega predsednika, katerega poteze so že tako slabo stoječe argentinsko prebivalstvo spravile težave. Zaradi njegovih varčevalnih ukrepov (zmanjšuje javno porabo) in zniževanja inflacije je odstotek ljudi, ki živijo v revščini, narasel iz 40% na 53%.
Najbrž ni naključje, da so Boca Juniors v sporu glede privatizacije argentinskega nogometa v nasprotnem taboru kot Milei. Ko je Milei z dekretom poskušal izsiliti privatizacijo, so se Los Xeneizes odzvali z uradno izjavo, da želijo ohraniti "karakter neprofitnega društva in premiso, da klub pripada svojim članom in ljudem, ki ga vsak dan delajo večjega."
Predsednik nogometne zveze Tapia, ki je v moralnem smislu podobno sporen kot Milei, vztraja pri ohranitvi trenutnega modela. Tukaj žal ne gre za plemenito načelno držo, pač pa bolj za ohranjanje lastnih privilegijev in možnosti za ribarjenje v kalnem. "Vemo kakšen model nogometa želimo za naše inštitucije," pravi Tapia. "Hočemo da ostanejo neprofitna društva. Če kdo misli, da bo nogomet rešila privatizacija, se moti. To je popolna laž."
Mileijevi motivi so v očeh mnogih prav tako sporni, saj velja prepričanje, da forsira privatizacijo iz ideoloških vzgibov in ne zato, ker misli, da bo to koristilo argentinskemu nogometu. Vsekakor je zanimivo, da privatizacija klubov ni sprožila takšnega spora v Braziliji, kjer je na oblasti politično diametralno nasprotna opcija od tiste, ki jo predstavlja Milei. Brazilska ekonomija je vendarle v precej boljšem stanju od argentinske in to je konec koncev glavni razlog za dominacijo brazilskih klubov v kontinentalnih tekmovanjih. Precej bolj od tega, da je nekaj teh kubov po novem privatnih.
Kaj bo prinesla prihodnost, bomo seveda šele videli. V tem trenutku pa kaže, da tradicija v argentinskem nogometu vendarle nekaj pomeni in da klubi, z redkimi izjemami, niso nagnjeni k nasilnemu spreminjanju modela, ki deluje že več kot stoletje. Ko potegnemo črto, je povsem jasno, zakaj je v argentinskem nogometu tak kaos. Če je kaos v politiki in gospodarstvu, potem v nogometu ne more biti drugače, saj je samo odraz družbe.