Dekani so bili nekoč boljši od Kopra

Na Primorskem so bili nogometni derbiji vedno napeti. Tudi v težkih časih. Dominantni Koper je bil trn v peti manjšim klubom, tudi Dekanom, ki pa so Koprčane znali premagati.

Miha Zupan
20. januar 2021, 8:40

Foto: /

Nogomet v Dekanih, naselju blizu Kopra, ima dolgo in pestro zgodovino. Vaški fantje so že pred drugo svetovno vojno, ko je ta del Slovenije pripadal Italiji, kolikor toliko organizirano brcali žogo. Vendar bomo te zgodbe obdelali ob kakšni drugi priliki. Tokrat se bomo ozrli v zgodnje povojno obdobje, ko je slovenska obala politično spadala v cono B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO).

Leta 1947 so vaščani obudili svoj nogometni klub Jadran, prvi povojni predsednik pa je postal Ivan Košanc. Začeli so z improviziranim moštvom, ki je občasno igralo prijateljske tekme na improviziranih igriščih, nato pa so se vključili v organizirano tekmovanje, ki je obsegalo območja Kopra, Izole in Pirana ter zahodni del hrvaške Istre do reke Mirne.

Po dveh sezonah so se Dekančani zaradi notranjih nesoglasij in pomanjkanja kadra znašli v krizi. Težave so rešili tako, da so se leta 1949 združili z Olimpijo iz Bertokov in nekaj časa nastopali pod tem imenom. Iz tega obdobja izvira tudi zgodba o legendarni tekmi proti Partizanu iz Kopra, ki je odločala o prvem mestu na lestvici druge lige prvenstva STO.

"Partizan je vodil na lestvici, Olimpija pa je bila bolj pri dnu," je zapisal Milan Gregorič v knjigi 60 let nogometa v Dekanih. "Koprčani so prišli v Dekane prešerno razpoloženi, saj si za izid srečanja niti trenutek niso delali skrbi. Celo zafrkavali so domače igralce, koliko golov si želijo, ali vsak po enega ali kako drugače. Obljubljali so, da se jih bodo usmilili, če jim domači plačajo liter vina na igralca."

Združenemu moštvu Dekanov in Bertokov ta odnos ni bil prav nič všeč. Bili so še bolj motivirani kot sicer. Dobro so se držali in prvi polčas se je končal brez golov. Na desnem krilu je igral Oskar Gregorič, ki je takole opisal odločilni trenutek srečanja v drugem polčasu: "Bil sem na nasprotnikovem delu igrišča. Eden od obrambnih igralcev je udaril žogo, ki sem jo uspel ustaviti. Žoga mi je primerno odskočila s tal, tako da se mi je ponudil lep, močan in natančen strel. Brcnil sem jo, da je zažvižgala po zraku in cak – obtičala v desnem kotu vratnice. Bilo je z razdalje kakih petindvajsetih metrov. Vratar se je vrgel za njo, a ni pomagalo."

Koprčanom je začela teči voda v grlo. S porazom bi zapravili prvo mesto, zato so se vrgli v divji boj za izenačenje. Toda domači se niso dali. Umaknili so se v obrambo in se fanatično borili za vsako žogo. Zdržali so vse poskuse Partizana in do zadnjega sodnikovega žvižga zadržali minimalno prednost. Slavju ni bilo ne konca ne kraja. Oskarja Gregoriča so domači gledalci na ramenih odnesli z igrišča na "plac", osrednji vaški trg.

Vratar koprskega Partizana Škabar je mnogo let kasneje, ko je se je že prenehal aktivno ukvarjati z nogometom, prišel v Dekane pogledat neko prijateljsko tekmo. Najprej je obiskal vaško gostilno in povprašal, kje lahko najde Oskarja Gregoriča. Ko ga je našel, mu je napol v šali, napol zares zabrusil: "Ti presneti lump, ki si mi dal gol!". Debato sta nadaljevala ob steklenici vina in obujanju spominov iz starih časov.