Domžale: Od razvojnega kluba do starinarnice

Rumena družina ima resne družinske težave. Neskončno improviziran igralski kader je v popolnem nasprotju s tradicijo kluba, edina stalnica je družina, ki klub obvladuje že več kot 20 let.

Klemen Kos
9. marec 2020, 12:35

Foto: pigac.si

Graditi identiteto, prepoznaven slog in prepoznavno znamko lahko traja desetletja, le leto dni pa je dovolj, da naprezanje, leporečje in samolepilne etikete postanejo zgolj nepomembna navlaka, ki nima več nobene zveze z realnostjo. Nekaj podobnega se dogaja v klubu, ki nikoli ni zlezel pod kožo lokalni skupnosti, a je bil vseeno prepoznan kot razvojen, v občasnih obdobjih inovativen in predvsem zavoljo večnega kaosa v bližnji prestolnici pregovorno pragmatičen. Razvoj mladih igralcev iz lastne akademije je bil ne glede na občasne skoke v neznane svetove – denimo s srbskim trenerjem Stevanom Mojsilovićem – rdeča nit Domžal, katerih prednost je bila tudi ta, da se je v naprej vedelo, da bodo trenerji sedeli na zelo trdnem trenerskem stolčku.

Različni interesi ter vplivi od zunaj in znotraj so danes iz Domžal ustvarili klub, ki ždi na predzadnjem mestu prvenstvene lestvice, igra nogomet brez kakršne koli identitete in postaja pribežališče odsluženih igralcev, neuspešnih slovenskih legionarjev ter takšnih in drugačnih eksperimentov, ki jih je logično težko pojasniti.

Pod kadrovsko sestavo je lahko podpisano le eno ime, in sicer Mateja Oražma, sina večnega predsednika kluba Staneta Oražma in športnega direktorja z eno najdaljših kilometrin v slovenskem prostoru. Dinastija Oražem – Stane je predsednik kluba od leta 1997, Matej je športni direktor od leta 2009 – je ustvarila in uveljavila občutek, da Domžale brez Oražmov ne morejo obstajati, v danost tega prepričanja pa se je očitno prepričala tudi naveličana lokalna srenja, ki Oražme očitno dojema kot nekakšne doživljenjske župane okrajev, v katerih je morebiten svež veter že apriori tabu tema.

Bilo pa bi seveda krivično vse Oražme metati kar v isti koš. Če so pod vodstvom Staneta Domžale rasle in dosegle status iz prvega stavka tega prispevka, so Domžale, v katerih glavne odločitve sprejema njegov sin, dandanes zgolj še hiša eksperimentov, v kateri za svoje dejanja nihče ne nosi dejanske odgovornosti..

Agentski interesi, vplivni veteran Senijad Ibričić, ki naj bi bil po napovedih številnih bodoči športni direktor kluba (govori se celo, da naj bi mu finančno pomagal njegov slavni prijatelj Edin Džeko) in povsem dezorientirana kadrovska politika so Domžale pahnile v nevaren položaj, ki ponuja strupeno kombinacijo za bližnjo prihodnost kluba – nič evropskega nogometa, nič igralcev, ki bi jih lahko v tem trenutku uspešno izstrelili v tujino ter istočasno predrag in nefunkcionalen igralski kader.

Odgovornost je tudi na plečih trenerja, ki ima zagotovo na voljo boljši material kot kaže stanje na prvenstveni lestvici, a že drugič v svoji karieri dokazuje, da ni trener za reševanje kompleksnih kriznih situacij. Prva se mu je zgodila leta 2013, ko je Olimpijo zapustil ob apelih navijačev, ki so od igralcev zahtevali, naj slečejo drese, Olimpija pa je po 14 krogih ždela na sedmem mestu prvenstvene lestvice s 13 točkami zaostanka za Mariborom. Vse lažje je razumeti, zakaj je Razdrhov predhodnik Simon Rožman ob koncu svojega delovanja na klopi Domžal povsem pregorel ...
loading...