Dortmund je podoživel velike evropske večere, ko tega nihče ni pričakoval: Tudi z Bellinghamom in Haalandom ni segel tako visoko

Uvrstitev Borussie iz Dortmunda v polfinale je največje presenečenje sezone v ligi prvakov.

Klemen Kos
17. april 2024

Borussia Dortmund (Foto: Getty Images)

'V Ligi prvakov forma v domačem prvenstvu ne pomeni veliko,' je mantra, ki jo poslušamo vsako leto znova in ta zagotovo drži. Vsakič znova se v tem tekmovanju zgodi kaj nepričakovanega, nenavadnega in celo nelogičnega, v letošnji sezoni pa je najbliže temu 'čudežu' Borussia iz Dortmunda, ki v domačem prvenstvu zaseda šele skromno peto mesto in se že več mesecev ukvarja z vprašanjem, ali naj trener Edin Terzić dokončna sezono ali naj vodstvo kluba že zdaj poišče trenerja, ki bo ekipi dal potisk, da v prihodnji sezoni morebiti ne ostane brez lige prvakov.

Dortmund igra prvo sezono, odkar v klubu ni ne Erlinga Haalanda ne Juda Bellinghama, ki sta se v Dortmundu razvila v igralca najvišjega svetovnega razreda in danes oba sodita med najbolj cenjene nogometaše sveta. Dortmund za njima v ekipi nima več igralcev tako enormnega potenciala, za svoje standarde je Dortmund celo precej 'starejši' in manj inovativen, večina največjih upov v moštvu pa ima za seboj precej skromne sezone – Karim Adeyemi je skupaj dosegel pet zadetkov, Youssoufa Moukoko je povsem izginil iz razprav, ki so ga uvrščale med največje talente na svetu, obetavni Anglež Jamie Bynoe-Gittens pa sicer velja za velik potencial, a bi ga težko primerjali s prvim obdobjem Jadona Sancha pred prestopom v Manchester United.

Dortmund si je zaradi vseh naštetih težav januarja celo urgentno izposodil dva nogometaša (Iana Maatsna in Jadona Sancha), v takšnem negotovem in celo zaskrbljujočem ozračju pa je Dortmundu sinoči uspelo podoživeti večer, kot bi ga narisali v letih, ko je ta klub pod vodstvom Jurgena Kloppa in na krilih Roberta Lewandowskega, Marca Reusa, Maria Gotzeja, Ilkaya Gundogana in ostalih igral pravi 'rock'n roll' nogomet.

Westfallen je videl Dortmund kot v svojih zlatih časih. Proti Atleticu je odigral tekmo v vrhunskem ritmu, v katerem je bilo pravzaprav nemogoče, da bi Španci lahko preživeli. Marcel Sabitzer in Julian Brandt sta dajala ton igri z ogromno mero dinamike, Nico Schlotterbeck in Mats Hummels pa sta z junaškimi posredovanji venomer znova dvigovala 'rumeni zid' na Westfallnu, ki je plapolal kot v prej opisanih časih Kloppovega 'gegenpressinga'.

Dortmund se je prvič po letu 2013 uvrstil v polfinale lige prvakov, v katerem bo se za finale pomeril s PSG. Uspeh proti Atleticu je zgolj še eno uspešno poglavje izvrstne sezone v ligi prvakov, v kateri je Dortmund najprej osvojil prvo mesto v skupini smrti s PSG, Milanom in Newcastlom, nato pa v osmini finala izločil PSV –  to na papirju morda ne zveni kot pretirano izjemen dosežek, a je Dortmund morebiti zaustavil ekipo, ki po svojem potencialu celo spominja na Ajax izpred nekaj sezon.

Westfallen je trdnjava, na kateri Dortmund očitno še vedno lahko iztisne več, kot morebiti kaže realnost. V ligi prvakov je doma nepremagan že deset tekem zapovrstjo, kar je celo nov rekord Dortmunda v ligi prvakov.

In še ena 'nelogična' komponenta velikega uspeha Dortmunda – s Haalandom in Bellinghamom, ki sta skupaj v Dortmundu igrala dve sezoni, je v prvi sezoni izpadel v skupini z Ajaxom, Sportingom in Bešiktašem, v drugi pa ga je v osmini finala izločil Chelsea, ki je v isti sezoni v Premier League na koncu zasedel dvanajsto mesto.