Neprilagodljivi Ange Postecoglu je s Tottenhamom vselej v dveh skrajnostih in zdi se, da njegov "način" dolgoročno ne more prinesti uspeha.
V angleških medijih se je v zadnjem obdobju razvila živahna debata o nogometnih dogmatikih. Glavna "krivca" za to sta trener Tottenhama Ange Postecoglu in zdaj že bivši trener Southamptona Russell Martin. Tako Postecoglu kot Martin sta zelo specifična trenerja z zelo specifično nogometno filozofijo, od katere ne odstopata pod nobenim pogojem. Martina je to že stalo službe, Postecoglu pa zaenkrat še ima zaupanje uprave Spursov, vprašanje pa je, kako dolgo bo to trajalo.
Russell Martin je z 38 leti še mlad trener in je v karieri vodil le tri klube: vsesplošno osovraženi Milton Keynes, velški Swansea City in Southampton. Pri vseh treh klubih je vztrajal pri taktiki z veliko posesti, z igro od zadaj in veliko kratkimi podajami, nekako v slogu Pepa Guardiole. Njegov vrhunec je bil v lanski sezoni, ko je s takšno igro Southampton osvojil četrto mesto v drugi angleški ligi in se nato prek play-offa prebil med elito.
Toda namesto, da bi svojo taktiko in način igre nekoliko prilagodil za precej bolj zahtevno prvoligaško konkurenco, je Martin vztrajal pri svojem. Angleški mediji so se šalili, da verjetno oponaša Vincenta Kompanyja, ki je lani počel podobno kot trener Burnleya. Burnley je na koncu izpadel iz lige, Belgijec pa je presenetljivo dobil službo pri Bayernu.
Navijačem Southamptona pa ni bilo do smeha, ko so gledali svoje branilce, kako za vsako ceno poskušajo iznesti žogo iz svojega kazenskega prostora s kratkimi podajami po tleh, čeprav več kot očitno niso dovolj dobro tehnično podkovani za to početje. Vrstile so se napake, vrstili so se porazi, Martin pa ni odstopal od svojega načina igre. Prišlo je celo tako daleč, da so navijači (z veliko mero ironije, seveda) glasno pozdravljali vsako (zelo redko) dolgo žogo svoje ekipe.
To farsično obdobje se je končalo z visokim domačim porazom 0:5 proti Tottenhamu, ko se je uprava odločila, da bo raje poskusila z drugim trenerjem. Ironično na tej tekmi Southampton ni dobil niti enega gola zaradi izgubljene žoge pred svojim kazenskim prostorom, kot se je to prevečkrat dogajalo prej. Zanimivo pa je tudi, da je za konec Martinove ere pri Svetnikih poskrbel še en nepoboljšljivi dogmatik, trener Tottenhama Ange Postecoglu.
Avstralec z 59 leti že davno ni več mlad trener. Ima svoj pogled na nogomet, svoj način igre, svojo dogmo, podobno kot Martin. In tudi on za nič na svetu ne bo odstopil od tega. V svoji karieri je vodil v glavnem povsem neznane klube, bil pa je tudi avstralski selektor in trener škotskega velikana Celtica. Povsod kjer je bil, je igral svoj hitri, kaotični, na trenutke navidezno povsem neorganizirani nogomet z visokim tempom in visoko zadnjo linijo.
Na začetku prejšnje sezone mu je šlo odlično. Spurs so igrali lep napadalen nogomet in zmagovali, navijači pa so bili po morečih "bunkeraških" erah Joseja Mourinha in Antonia Conteja navdušeni na tem, da njihovo moštvo končno spet igra v skladu s tradicijo kluba. Toda začetni zagon je kmalu popustil in drugi del sezone je bil naravnost obupen. Limiti Postecoglujeve filozofije so postajali vse bolj očitni, bizarna nezmožnost, da bi tekme umirili in pripeljali do konca, pa je ekipo stala premnogega bolečega poraza.
Spremenili so se tudi Postecoglujevi javni nastopi, saj se je iz duhovitega, nasmejanega in karizmatičnega trenerja postopoma pod pritiskom spremenil v sitnega, sikajočega človeka, ki ima občutek, da so vsi proti njemu. Ta trend se nadaljuje tudi v tej sezoni.
Tottenham je letos neverjetno nestanoviten. Lahko igra briljantno in povsem razbije uglednega tekmeca (recimo oba manchestrska velikana v gosteh), lahko pa igra tudi katastrofalno in izgubi proti skoraj vsaki ekipi v ligi. Zadržati visoko vodstvo se zdi za Spurse v zadnjem obdobju misija nemogoče, ker preprosto ne znajo umiriti tekme v ključnih trenutkih, stopiti na žogo, držati tekmeca na varni razdalji in biti pragmatični. Dobivajo neverjetno veliko število golov za tako kvalitetno ekipo.
Kako dolgo bo predsednik kluba Daniel Levy še gledal to tragikomedijo, je težko reči. Konec koncev je verjetno moral vedeti, kakšen nogomet zagovarja Postecoglu, preden mu je dal službo. Kruto dejstvo pa je, da Postecoglu prej v karieri (čeprav ni več mlad) še nikoli ni vodil tako velikega kluba v tako konkurenčni ligi in da se vse bolj zdi, da preprosto nima taktične širine, da bi na dolgi rok zdržal na Tottenhamovi klopi. Eno je s Celticom rušiti vse pred seboj v ligi, kjer nimaš nobene konkurence, nekaj povsem drugega pa je to početi s Tottenhamom v ligi, kjer imajo tudi klubi s precej manjšim proračunom odlične trenerje, ki bodo znali izkoristiti vse tvoje pomanjkljivosti.
Če pogledamo, kaj počnejo Andoni Iraola pri Bournemouthu, Marco Silva pri Fulhamu in Thomas Frank pri Brentfordu, nam je hitro jasno, da njihovo znanje in sposobnost prilagajanja na različne scenarije, ki jih ponuja nogometna igra, krepko presegata Postecoglujev enodimenzionalni pristop. Da o Arneju Slotu, ki je v Liverpoolu pokazal vso razkošje svojega znanja in taktične fleksibilnosti niti ne govorimo.
Postecoglu pa ostaja dogmatik. Pozna samo en način igranja in če to ne deluje, nima nikakršnega odgovora. In zato je njegov Tottenham kljub svoji neverjetni nepredvidljivosti v bistvu izredno predvidljiv. V ligi, kjer te nasprotni trenerji zelo hitro preberejo, pa je predvidljivost zelo slaba stvar.
Daniel Levy se verjetno za razliko od uprave Southamptona še ne bo takoj odločil, da zamenja trenerja, toda če Tottenham v tej sezoni ne bo razbil uroka te neverjetne nestanovitnosti, se bo Postecoglujeva era v Severnem Londonu končala precej prej, kot se je zdelo pred nekaj več kot letom dni, ko je rušil vse pred sabo.
Sodobni nogomet na najvišjem nivoju zahteva prilagodljivost in taktično fleksibilnost, ne pa rigidne dogme in ponavljanja vedno istih vzorcev tudi ko več kot očitno ne delujejo. Russell Martin je že plačal davek za svoj dogmatizem, za Postecogluja pa se zdi, da bo šel slej ko prej po njegovi poti.