Ena najbolj nogometnih vasi v Sloveniji: Dekani so imeli nekoč celo prvoligaša

Dekani so kljub svoji geografski majhnosti v nogometnem smislu precej veliki. Primorska vas je imela nekaj časa celo nogometnega prvoligaša.

Miha Zupan
22. april 2021, 10:04

(Foto: /)

Dekani so med najmanjšimi kraji, ki so kdaj imeli slovenskega prvoligaša. V prvi polovici devetdesetih je Jadran tri sezone odigral med državno elito, po mnogih peripetijah finančne narave pa je dandanes relativno stabilen drugoligaš. Nogomet ima v tej primorski vasici dolgo zgodovino in bogato tradicijo.

Člani Mladinskega društva iz Trsta so okoli leta 1924 prinesli v Dekane prvo nogometno žogo. Vaška mladina se je hitro navdušila nad to igro in se začela zbirati na travniku v Zaravnah. Ledino so orali Darko Štefančič, Darko Kosmina, Peter Gregorič, Ivan Slavec, Srečko Gregorič, Vinko Rodela in Marjan Piciga. Lastnika travnika Erminij Cupin in Berto Štefančič sta jih najprej preganjala, sčasoma pa sta se sprijaznila z njihovo prisotnostjo.

Na pobudo Darka Štefančiča in Darka Kosmine so se nadobudni nogometaši leta 1929 preselili na občinsko zemljišče v Bore nad sedanjim igriščem. Igralna površina je bila valovita, kamnita in mestoma poraščena z grmičevjem, zato je bilo treba organizirati delovne akcije, da so igrišče usposobili za igro.

Avgusta 1934 so pobudo prevzele lokalne italijanske oblasti, ki so pomagale pri ureditvi igrišča in pri ustanovitvi nogometnega kluba, oziroma "moštva", ki so ga poimenovali Squadra di calcio Villa de Cani. Moštvo je delovalo znotraj organizacije Dopolavoro. Za opremo je poskrbel župan Leo Mostracchio. Nogometašem, ki so ga prosili za pomoč, je izročil nekakšno naročilnico, s katero so se s kolesi odpeljali v Trst in kupili trinajst kompletov športne opreme. Majice so bile rdeče, hlačke črne.

Organizirali so tekme proti vrstnikom iz okoliških vasi. Najpogosteje so se pomerili z nogometaši iz Hrvatinov, Škofij, Bazovice in Čampor. Pridružilo se jim je tudi nekaj fantov iz revnih koprskih delavskih družin, ki so ob nedeljah in praznikih hodili na podeželje "rabutat" in so se spoprijateljili z Dekančani.

Največje rivalstvo se je razvilo z nogometaši iz Škofij. Srečanja z njimi so bila vedno zanimiva in so privabljala lepo število gledalcev. Pred eno od tekem je eden od "dekanskih Koprčanov", Piero Apollonio, stavil s "Škofjoti" za tri litre vina, da bodo Dekančani zmagali. "Škofjoti" pa so si »izposodili« nekaj igralcev iz Trsta, dobili derbi z 1:0 in si priborili vinsko nagrado.

Grozdan Bordon se je rivalstva spominjal takole: "Na eni tekmi sva se z nekim Škofjotom, prav tako nepopustljivim, kot sem bil sam, grdo sprla, da sta naju morala ločiti dva karabinjerja. Nogomet nam je pomenil vse, čeprav se v skrivnosti te igre nismo posebej razumeli, smo pa vsako priložnost izkoristili, da smo se podili za žogo."

Leta 1935 je Mussolinijeva Italija napadla Abesinijo (danes Etiopija) in večina mladeničev iz vasi je bila vpoklicana v vojsko in poslana v Vzhodno Afriko. Nogomet v vasi je skoraj zamrl. Vrnili so se šele tri leta kasneje, 1938, in ponovno organizirali nogometno moštvo. To letnico so kasneje funkcionarji Jadrana izbrali kot simbolični začetek organiziranega nogometa v Dekanih in jo dali v klubski grb.

Z začetkom druge svetovne vojne je nogomet v Dekanih spet obstal. Mnoge mlajše vaščane je vojna vihra razpršila po bojiščih in taboriščih širom Italije, Slovenije, Jugoslavije in Evrope. Z letom 1945 in dokončnim zlomom nacizma in fašizma so se v slovenski Istri začeli novi časi, saj je pripadla Jugoslaviji. Dekančani so tudi v novih razmerah ohranili nogometno tradicijo, ki jo gojijo še dandanes in so nedvomno ena najbolj nogometnih vasi na Slovenskem.
 
adplus-dvertising