Euro U21 je odkril probleme slovenskega nogometa: Bomo namesto reform raje slavili točko?

Slovenska reprezentanca je na Euru U21 storila, kar je lahko. Od nogometne zveze in ostalih deležnikov pa je odvisno, kakšen bo zares izkupiček tega turnirja. Tekmovalni rezultat za Slovenijo namreč ni bistven.

Miran Zore
31. marec 2021, 10:29

(Foto: pigac.si)

Samo največji optimisti (s čimer ni v osnovi nič narobe) in tisti, ki pravih razmerij moči v nogometu ne poznajo dovolj dobro, so pred evropskim prvenstvom U21 Sloveniji pripisovali možnosti za preboj iz skupine. To se na koncu ni zgodilo, osvojena točka na trdi tekmi proti Češki in končna gol razlika -7, ki je posledica dveh gladkih porazov proti Španiji in Italiji, sta realnost na tej ravni nekonkurenčne Slovenije. Euro U21 je kljub igram in rezultatom slovenskemu nogometu dal nekaj pozitivnega, dal mu je priložnost. Neposredna primerjava s konkurenco je uspela, slovenski nogomet, če si tega iskreno želi, je lahko videl, kje je in kam sodi. 

Analiza slovenskih nastopov na evropskem prvenstvu bo hitra in precej preprosta. Rezultat za avtsajderja ni slab in je glede na okoliščine pričakovan, igra oziroma nemoč pa govorita drugo zgodbo, ki ni problem le trenutne generacije. Zgolj borba, ki je igralcem in selektorju ne gre očitati, na tej in tudi ravni nižje ni dovolj. Za približek resnemu, hitremu nogometu so potrebne individualna kakovost, nogometna inteligenca, kreativnost, igralna praksa na visoki ravnost, šele nato ekipna uigranost, sinhronost. Slovenija ima vsega tega občutno premalo oziroma celo vse manj in to bi odgovorne moralo skrbeti. 

Na pomoč, nogomet nam umira

Zadnji "filter" pred člansko reprezentanco je dal tudi delni odgovor na vprašanje, zakaj je slovenska članska reprezentanca zadnja leta tako padla. "Material", s katerim delajo selektorji (tudi Matjaž Kek), je rezultat "proizvodnje" (in raven U21 je zadnja faza), ki v nasprotju s krilaticami in floskulami slovenskih nogometnih odločevalcev niti približno ni zadovoljiva, kaj šele optimalna za državo, kakršna je Slovenija. Ne gre za to, da v Sloveniji, ko gre za vzgojo nogometašev, ne bi delali prav ničesar, gre za to, da to, kar delamo, delamo preslabo. Morali pa bi, zdaj, ko smo se na lastne noge in oči prepričali, koliko zaostajamo, narediti vse, da zaostanek za najboljšimi kar se da zmanjšamo. 

Limiti, ki omejujejo slovenski nogomet, niso neskončni. Takšni so le v glavah tistih, ki bi lahko kaj premaknili, pa tega zaradi takšnih in drugačnih razlogov in izgovorov ne storijo. Morda nočejo, morda ne zmorejo. Po Euru U21 pa je nedvomno čas za "makro" analizo slovenskega nogometa (vanjo lahko vključimo tudi vse bolj nekonkurenčne klube) in ne toliko za hvalisanje z organizacijo turnirja. Ključno vprašanje, ki se poraja po zaključku nastopov Slovenije na domačem evropskem prvenstvu, se tako glasi: Se odločevalci zavedajo, kako velik problem imamo ali pa bodo raje proslavljali (resda zgodovinsko) točko? 

Evropa je s kratkim metrom izmerila slovenski nogomet, ki je tretjerazreden in vse bolj nepomemben