Evropa je s kratkim metrom izmerila slovenski nogomet, ki je tretjerazreden in vse bolj nepomemben

Lahko smo razočarani in ne moremo biti optimistični. Slovenski klubski nogomet je padel nizko in zaenkrat ne more računati na nikogar, ki ga zna in želi povleči iz brezna.

Miran Zore
25. september 2020, 10:53

Foto: pigac.si

Za razliko od držav, ki so nam še pred nekaj leti gledale v hrbet (Armenija, BiH, Islandija, Estonija ...), Slovenija po tretjem krogu kvalifikacij za ligo Europa nima nobenega svojega predstavnika v Evropi več. Evropska (pred)sezona je bila za slovenske klube kratka in neuspešna. Tako neuspešna že dolgo ni bila. 

Posebej skrbi dejstvo, da so imeli naši predstavniki letos pravzaprav dober žreb. "Višja sila" ni vnaprej onemogočila nikogar, le Mura je proti PSV naletela na izrazitega favorita, a je pomanjkanje rezultata na včerajšnji res težki tekmi kompenzirala z ambicioznostjo ter dotlej doseženim in prikazanim. Maribor in Olimpija sta se Evrope lotila tako kot sta odigrala v lanski in tudi že letošnji sezoni - lahkomiselno in neodgovorno. Na koncu sta se osramotila. Prvaki Celjani so imeli med vsemi klubi najboljšo izhodiščno pozicijo, a so po v resnici prigarani zmagi proti Dundalku nekako že vnaprej pripravili scenarij, po katerem bo neizzivanje uspeha ovrednoteno kot "učenje". 

Kreditov in alibijev, ki so v preteklih letih popravljali sliko slovenskega klubskega nogometa, je očitno zmanjkalo. Maribor je znal junaško zmagovati in presegati limite, a že dolgo ni več senzacija, odmevne zgodbe niso več sposobne niti Domžale. Nižanje proračunov in ambicij, kar je v nasprotju s trendi v naši bližnji in daljni soseščini (Hrvaška, Madžarska, Češka, Avstrija ...), je slovenski nogomet pripeljalo do tako nizke kakovosti, da naše klube ogrožajo že polprofesionalni pogoni iz skromnejših lig. 

Slovenski nogomet je na mednarodni sceni zapravil vse, kar si je ustvaril. Postal je, tako kot že pred njim reprezentančni, tretjerazreden in nepomemben. Vprašanje, kako ga rešiti, bi moralo že pred letošnjim neuspehom intenzivno zaposlovati odgovorne in pristojne ter poenotiti deležnike, vendar se v resnici v ozadju ne dogaja nič bistvenega. Kakovost slovenskega nogometa je ta trenutek tako nizka, da bi v resnici takoj potreboval fundamentalne spremembe, ki pa bi verjetno terjale marsikatero glavo. Vzdušja za to, da bi udobne pozicije bile žrtvovane za višji cilj (primer je trenerska organizacija), pa v slovenskem nogometu (še) ni.