Fant, ki je premagal Ronalda

Pogovarjali smo se z rabljem Reala iz Madrida, Miralemom Pjanićem, ki je v intervjuju za Nogomanio spregovoril tudi o tem, kako je novembra navijal za slovensko reprezentanco.

Miran Zore
30. april 2010, 12:00

Kako uničiti najdražje nogometno moštvo na svetu? Kako iz Lige prvakov izločiti najdražjega in po mnenju mnogih najboljšega nogometaša na svetu? Preprosto. Potrebujete trdno in kakovostno moštvo, odločnega trenerja ter predvsem Miralema Pjanića! Lyon vse to ima, zato tudi še vedno igra v Ligi prvakov, četudi se je že v osmini finala srečal z velikim Realom iz Madrida. Bosanski nogometni dragulj je na povratni tekmi osmine finala Lige prvakov na slovitem Santiagu Bernabeu "nastavil dinamit", ki je eksplodiral v 76. minuti. Pjanić je z zadetkom izločil Real in zrušil sanje ambicioznega Florentina Pereza o zmagoviti drugi generaciji "galaktikov".

Miralem Pjanić je sicer star šele 19 let, pa ima za seboj že kar nekaj bogatih izkušenj, predvsem pa zanimivo življenjsko zgodbo, ki se je začela leta 1990 v rodni Bosni in Hercegovini, nadaljevala pa v Luksemburgu, kjer je nogomet kot polprofesionalec igral njegov oče Fahrudin. Družina Pjanić se je v Luksemburg preselila še pred začetkom vojne in tam ostala za vedno. Miralem seveda ne, njega je pot odnesla čez mejo – v Francijo. Balkan je, vsaj v nogometnem smislu, Pjanić zaobšel.V Franciji se je uveljavil pri Metzu, pri sedemnajstih podpisal profesionalno pogodbo in debitiral pri članih. Želeli so ga Barcelona, Bayern, Inter, PSV, Schalke, na koncu pa ga je za osem milijonov evrov dobil Lyon. Začel je s številko 12, jo nato zamenjal za osemnajstico, dokler ni lani prejel želeno osmico in tako tudi uradno postal "novi Juninho", s katerim ga Francozi tako radi primerjajo.


Pri devetnajstih ima Miralem Pjanić še vse pred seboj.

Santiago Bernabeu je onemel, ko ste z zadetkom iz Lige prvakov izločili Real. Kakšen je občutek, ko izločiš najdražje nogometno moštvo na svetu?
Neverjeten! Zabil sem zadetek, ki nam vsem toliko pomeni. Izločili smo veliki Real, to je velika stvar za Francijo, Lyon in še posebej zame. Moram reči, da kar nekaj časa nisem dojel, kaj se dogaja, tako sem bil vesel. Ob zadetku so me prevela čustva. Že na prvi tekmi doma smo naredili velik korak k uvrstitvi v četrtfinale, vendar smo nato morali preživeti še pekel Santiaga Bernabeua, kar, verjemite mi, nikakor ni lahko. Na koncu nam je uspelo, uvrščeni smo v četrtfinale, naš cilj pa je uvrstitev v polfinale.

Žreb vam je v četrtfinalu naklonil ligaškega rivala Bordeaux, ki je Lyonu pravzaprav odvzel primat v Ligue 1. Ste z žrebom zadovoljni?
Mislim, da smo z Bordeauxom lahko kar zadovoljni. Bolje Bordeaux kot denimo Barcelona ali Manchester United, kajne? Naš cilj je uvrstitev v polfinale in mislim, da nam to glede na nasprotnika lahko uspe. Morda je za Francijo slabo, da se oba njena predstavnika srečata v četrtfinalu, dobra stvar pa je vsekakor to, da bo imela vsaj enega predstavnika med najboljšimi štirimi. Iskreno upam in verjamem, da bo to Lyon.


Tako so jokali nogometaši Reala, potem ko je Miralem Pjanić s svojim Lyonom opustošil Santiago Bernabeu.

Koga bi si želeli za nasprotnika v polfinalu – Manchester United ali Bayern?
Najprej se moramo tja seveda uvrstiti, vendar ker verjamem, da se bomo, lahko rečem, da si v polfinalu želim Bayern. Zakaj? Preprosto, ker menim, da je Manchester United v tem trenutku precej boljši od Bayerna.

Lyonu gre v Ligi prvakov v letošnji sezoni zelo dobro, malce manj v domačem prvenstvu. Zakaj?
To se sprašujemo tudi sami. Vem, da imamo dobro ekipo, v bistvu se tega vsi zavedamo. Je pa res, da smo mladi, ekipa je prenovljena, zato morda nihanja v formi. Kvaliteta ni vprašljiva, mislim, da smo najkvalitetnejši v francoskem prvenstvu, delati moramo samo še na kontinuiteti. Najbolj obžalujem, da smo kar nekaj točk izgubili proti manjšim ekipam, ki bi jih morali zlahka premagati, a jih nismo. To so bili resnično neumni spodrsljaji.

Pri Lyonu igrate svojo drugo sezono. Kljub temu, da ste stari komajda 19 let, je za vami nagel vzpon. Kako in kje ste začeli?
Res je, vse se odvija tako hitro, da včasih še sam ne dojamem vsega. Začel sem v Luksemburgu, kjer je igral moj oče. V bistvu se je začelo tako, da me je vozil s seboj na treninge, kjer sem se navdušil za nogometno žogo. Pri trinajstih sem odšel v Metz in ostal tam do sedemnajstega leta, ko sem podpisal profesionalno pogodbo in začel igrati za člane. Nato je prišel klic Lyona in odločil sem se, kljub ponudbam drugih klubov, da odidem tja. Svoje odločitve nisem nikoli obžaloval.

Igrate za Lyon, večkratnega francoskega prvaka in udeleženca četrtfinala Lige prvakov. Imate morda še kak omiljeni klub?
Seveda, zgolj in samo Real iz Madrida!

V enem trenutku so se za vas "teple" kar tri reprezentance – Luksemburg, Francija ter Bosna in Hercegovina. Izbrali ste BiH.
Seveda, o čem drugem niti nisem razmišljal. Srce me je vodilo v Bosno, tam živijo moji sorodniki, tam je moje mesto. Vesel sem, da igram za mojo Bosno in Hercegovino, da lahko pomagam. Ni veliko manjkalo, pa bi se uvrstili na svetovno prvenstvo. Škoda za zapravljeno priložnost. Zdaj je pred nami nov cilj – uvrstitev na evropsko prvenstvo. Kvaliteto imamo, novega selektorja, ki je dobrodošla osvežitev, prav tako. Začenjamo novo, upam, da uspešno zgodbo.

Ste morda spremljali uvrstitev Slovenije na svetovno prvenstvo?
Seveda sem. Čestitam vaši reprezentanci, to je velika stvar za tako majhno državo. Velik podvig je uspel tudi Srbiji. Ogledal sem ti tekmo dodatnih kvalifikacij Slovenija – Rusija in bil presenečen. Nad razpletom seveda, kdor premaga Rusijo si seveda zasluži oditi na svetovno prvenstvo. Vesel sem, da gre na svetovno prvenstvo prav Slovenija, privoščim vam uspeh.

Kako dobro sicer poznate Slovenijo, njen nogomet?
Ne slabo, ne pa tudi dobro (smeh). Poznam nekaj nogometašev, predvsem tiste, ki igrajo v Franciji in tudi Nemčiji. Recimo Valterja Birso. V Sloveniji sicer še nisem bil, sem pa o »deželi« slišal veliko lepih besed, upam, da jo bom nekoč obiskal.

loading...