Victor Sanchez dobro razume nogomet in zna odgovoriti na vsako zahtevo. Pod njegovim vodstvom smo videli že veliko "oblik" Olimpije in prav vse so bile uspešne.
Olimpija je imela v preteklosti mnoge vrhunske trenerje. Iz obdobja pred osamosvojitvijo velja omeniti Branka Elsnerja in Nedeljka Gugolja, v drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja pa je na njeni klopi sedel tudi inovativni srbski trener Dragoljub Milošević. Slednji je pred prihodom v Ljubljano vodil Valencio, kasneje pa tudi Cadiz in Tenerife. Bil je zagovornik nizozemskega totalnega nogometa in je v igro Olimpije vnesel takrat izredno sodobne ideje visokega presinga in konstantnega gibanja.
Tukaj lahko potegnemo paralelo z Victorjem Sanchezom, ki sicer še zdaleč ne izhaja iz Guardiolove šole (ki temelji na totalnem nogometu Johana Cruyffa), je pa za slovenske razmere izredno inovativen trener, ki je v taktiko Olimpije vnesel mnoge presenetljive novosti.
Tudi po osamosvojitvi je Olimpijo vodilo nekaj zelo dobrih trenerjev, ki so kasneje delali na visokem nivoju. Bojan Prašnikar je po odhodu iz Olimpije Maribor popeljal v ligo prvakov in kasneje delal v Bundesligi, Mihajlo Petrović pa si je kasneje na Japonskem ustvaril zavidanja vredno kariero in kultni status. Treba je omeniti tudi Branka Oblaka, ki nedvomno ni bil tako dober trener kot je bil igralec, imel pa je "oko" za mladega igralca in je leta 2002 "ukinil" v Sloveniji zakoreninjeno igro z liberom ter pri Olimpiji uvedel takrat sodobno taktiko 4-4-2. Kasneje pa je kot selektor slovenske reprezentance postavil temelje za izredno uspešno Kekovo Slovenijo, ki se je uvrstila na svetovno prvenstvo leta 2010.
Iz novejšega obdobja je treba omeniti vsaj še Marka Nikolića, Luko Elsnerja, Igorja Bišćana in Zorana Barišića, ki so sicer dosegli zelo različne rezultate na zeleno-beli klopi, vendar so imeli vsi najvišje standarde in zelo zanimive trenerske pristope.
Zdi se, da lahko Victorja Sancheza mirno uvrstimo v panteon največjih trenerjev Olimpije, čeprav je v Ljubljani šele slabega pol leta. Po turbulentni, kaotični sezoni pod Albertom Riero in ne preveč uspešnih poskusih z Joaom Henriquesom in Zoranom Zeljkovićem, je Sanchez v klub prinesel mirnost in vrhunsko strokovnost.
Glede na to, da je pred osmimi leti delal na najvišjem nivoju v španski Primeri, to niti ni kakšno posebno presenečenje. Španija že leta slovi po vrhunskih trenerjih, ki uspešno delajo doma, po Evropi in drugod po svetu. Če hočeš dobiti priložnost kot trener v španski prvi ligi, moraš imeti za to vse potrebne osnove. In Sanchez jih brez dvoma ima. Toda splet okoliščin je hotel, da je njegova kariera zašla v slepo ulico in zdaj je tu.
Olimpija je pod Sanchezom v slovenski ligi zelo dobra, vendar to niti ni tako presenetljivo, saj ima za naše razmere zelo dober igralski kader. Precej bolj presenetljivo je, kako dobra je Sanchezova Olimpija v Evropi, kjer enakovredno igra in redno premaguje klube z neprimerno večjimi proračuni in boljšimi igralci. Tukaj se res vidi trenerjev pečat.
Glavna Sanchezova odlika je izredno poglobljeno razumevanje nogometne igre in prilagodljivost. Večkrat smo že lahko opazili, da Olimpiji v prvem polčasu ni šlo, nato pa je Sanchez v slačilnici korigiral pristop in moštvo je v nadaljevanju delovalo precej bolje. Tudi konstantno menjavanje osnovne postavitve in prve enajsterice kaže na izredno prilagodljivost.
Olimpija lahko igra s štirimi zadaj, dobro pa se počuti tudi s tremi štoperji. Lahko igra izredno napadalno, če je treba pa zna biti tudi pragmatično defenzivna. Večina nogometašev je pod Sanchezom že igrala na zelo različnih položajih. Odkritje sezone, Dino Kojić, na primer, je v tej sezoni igral kot špica, kot krilo in proti Lasku celo kot zadnji vezni. Raul Florucz je bil najprej desno krilo, zdaj je osrednji napadalec. David Sualehe je igral kot levi branilec in kot štoper. Agustin Doffo ima precej več svobode v igri, kot jo je imel v prejšnjih dveh sezonah, ko je bil predvsem "razbijač". Nesrečni Pedro Lucas, ki bo zaradi poškodbe izpustil preostanek sezone, se je iz ne preveč učinkovitega srednjega napadalca prelevil v zelo koristno levo krilo. In še bi lahko naštevali.
Poleg trenerskega znanja so pri Sanchezu pomembni tudi umirjen karakter, avtoriteta in pošten odnos do svojih nogometašev. Ko pravi, da zaupa vsem v kadru, to tudi resno misli, saj zaradi zgoščenega ritma izredno veliko rotira. In to brez strahu. Koliko trenerjev bi se zaradi umetne trave na Finskem odločilo, da ne tvega z nekaterimi ključnimi igralci, ki bi se lahko poškodovali in bi igralo z "rezervisti"? Na tekmi, ki lahko klubu v primeru zmage prinese 400.000 evrov.
Čeprav kot tujec nima nobene odgovornosti do slovenskega nogometa, saj je tukaj zato, da doseže rezultate, ga ni strah dajati priložnost mladim slovenskim igralcem. Hrbtenica slovenske reprezentance do 21 let igra v Olimpiji: Ratnik, Ristić, Brest in Kojić. V kolikor Sualehe ne bo podaljšal pogodbe in bo po koncu sezone odšel, je Sanchez odgovornim v klubu že rekel, naj mu za položaj levega bočnega branilca pripeljejo mladega slovenskega igralca, ki ga bo razvijal.
Ob vsem tem, kar smo povedali, pa seveda ni nobenih zagotovil, da bo Sanchez z Olimpijo prvak. Maribor z novimi turškimi lastniki in rusko Celje imata verjetno enkrat večji proračun od Ljubljančanov in dajeta nogometašem za slovenske razmere zelo dobre pogodbe. Če bo Sanchezova Olimpija prezimila v Evropi in poleg tega še osvojila naslov slovenskega prvaka, bo to upoštevajoč okoliščine izreden dosežek.
Tudi če ji ne bo uspelo, pa lahko mirno zapišemo, da je Sanchez v slovenski nogomet vnesel veliko pozitivnih novosti in postavil standarde, ki jih bodo (upajmo) v bodočnosti dosegli tudi domači trenerji.