Ilirijanski bloki v Ljubljani skrivajo nogometno zapuščino stare Ilirije in Stanka Bloudka

V tokratni ediciji Nostalgije se vračamo v čas med obema vojnama. Stanko Bloudek je bil glavni pobudnik in tudi akter ponovne obuditve Ilirije.

Miha Zupan
7. april 2021, 1:04

Foto: /

Prvi pravi slovenski nogometni klub, ljubljanska Ilirija, med prvo svetovno vojno ni delovala. Na pobudo Stanka Bloudka in Evgena Betetta je na občnem zboru 6. maja 1919 devetindvajset članov obnovilo delovanje kluba in zastavilo smele načrte za prihodnost. Toda imeli so resen problem – niso imeli igrišča.

Predvojno igrišče na tedanjem dirkališču je bilo razrito in polno ostankov vojaškega materiala, saj ga je med vojno zasegla avstro-ogrska vojska. Poleg tega je ljubljanska občina igrišče obljubila Sokolu, pogajanja o morebitni souporabi z Ilirijo pa niso obrodila sadov. Občina je zavrnila tudi možnost, da bi Iliriji dovolila urediti igrišče na travniku ob letnem telovadišču v Tivoliju, zato so morali iskati druge rešitve.

Iznajdljivi Bloudek je uspel pregovoriti Josipa Kozlerja (lastnika Cekinovega gradu in pivovarne Union) ki je imel finančne težave, da je dal Iliriji za 900 kron na leto v najem travnik, ki je segal od Celovške ceste do gorenjskega kolodvora. Denar je zbralo članstvo kluba s prispevki. Toda to je bil šele začetek. Čakalo jih je še ogromno dela.

Najprej so potrebovali les za ograjo. Stara ograja, ki jo je postavila pivovarna Union, ko je imela tu skladišče, je bila skoraj povsem uničena. Bloudek je zato pri deželni vladi in lesni trgovini Panonija, ki jo je vodil njegov svak, uspel dobiti potrebni material, kar pa ni bilo poceni. Denar, 12.500 kron, so zbirali v obliki posojila prek nabiralnih pol med premožnejšimi člani, od katerih se je najbolj izprsil kar Stanko Bloudek osebno.

Mestna občina je spet nagajala, saj je dovolila ograditi igrišče le na treh straneh, ob Malgajevi cesti pa je moralo ostati odprto, ker je bilo tam nekaj stanovanjskih hiš. Ograjo so postavili kar Bloudek in nogometaši s prostovoljnim delom. Julija 1919 je bilo igrišče za silo urejeno in lahko so ga začeli uporabljati.

Slovesna otvoritev je bila 24. avgusta 1919, ko je v Ljubljani gostovala zagrebška Sparta. Vstopnina za sedeže je bila od 3 do 5 kron, za stojišča je bilo treba odšteti 2 kroni, vojaki in dijaki pa so lahko prišli na tekmo že za eno samo krono. Za člane kluba je bil vstop prost. Zbralo se je kar 3000 gledalcev, ki so videli zmago Ilirije z 2:1. Strelca za domače sta bila Karol Bano in Kazimir Pretnar.

Kljub velikemu trudu, ki so ga vložili Bloudek in ostali, pa je imelo igrišče Ilirije še precej pomanjkljivosti. Igralna ploskev ni bila planirana. Bila je polna lukenj in namesto s travo porasla s plevelom. V letu 1920 je zato Bloudek izboljšal igralno površino. Dal jo je preorati in zravnati, nato pa so na njej posejali travo.

Ker je postala Ilirija po prvi svetovni vojni multišportni klub in je imela poleg nogometne še lahkoatletsko sekcijo, je bilo potrebno zgraditi tekaško stezo in naprave za skoke. Ker nogometaši niso hoteli opravljati fizičnih del v korist druge sekcije, lahkoatletov pa Ilirija sploh še ni imela, je Bloudek pregovoril prijatelja, ki je bil častnik v vojski, da mu je dal na voljo nabornike. Toda vojaki so se izkazali za slabe in nemotivirane delavce in poskus je propadel.

Bloudek se je spet znašel. Za delo je uporabil kaznjence, ki so za majhno plačilo in redne obroke radi prihajali na delo. Z njihovo pomočjo so bila dela končana do julija 1920. Tekališče je bilo dolgo 366 metrov in je imelo štiri proge.

Na zahodni strani so postavili še klopi, na obeh podolžnih straneh pa so nogometaši in odborniki z navoženim gruščem naredili še nasipe za gledalce, tako da je bila kapaciteta igrišča okoli 4000 ljudi.

Kar nekaj časa pa je bilo igrišče brez garderobe. To težavo je Bloudek rešil šele leta 1924, ko je dal po lastnem projektnem načrtu postaviti v skrajnem jugovzhodnem vogalu (kjer se je Malgajeva srečala z Gosposvetsko cesto) za tiste čase najmodernejšo garderobo. Imela je dve slačilnici za moške in eno za ženske ter kopalnico v kateri so bili tuši s toplo vodo. To je bil za tiste čase izreden luksuz.

Naslednje leto, 1925, je Bloudek projektiral in dal postaviti še leseno tribuno za 400 gledalcev, prvo tovrstno napravo na Slovenskem. S tem je igrišče Ilirije dobilo svojo končno podobo, ki jo je ohranilo vse do usodnega leta 1934, ko je moral klub svoje igrišče zapustiti. Ilirija je postala brezdomec in posledice so bile tragične. Leta 1936 je klub razpustil svojo (do vratu zadolženo) nogometno sekcijo in s tem se je končala zgodba do takrat najtrofejnejšega slovenskega nogometnega moštva.

Danes na mestu nekdanjega igrišča stojijo stanovanjski bloki, ki jih Ljubljančani še vedno imenujejo "ilirijanski", po klubu ki je nekoč domoval na tem mestu.
 
adplus-dvertising