Kako sem postal obseden z reprezentanco

Začenja se Euro, na katerem bodo tudi najboljši evropski igralci oblekli reprezentančne drese. V poplavi klubskih tekmovanj in milijonskih zaslužkov pa so nogometaši ohranili prvinski ponos ob igranju za svojo državo.

Mitja Viler
11. junij 2021, 8:11

Mitja Viler je dvakrat igral za Slovenijo. (Foto: SPS)

Tudi jaz sem kot otrok sanjal. A če se prav spomnim, niti ne o ligi prvakov. Odkar sem začel trenirati v Kopru, sem sanjal o igranju za prvo ekipo. Z leti, ko sem videl, da bi kaj pa le lahko bilo iz mene, pa sem postal obseden z reprezentanco. Pri trinajstih sem prvič videl, kako to izgleda, igral sem za reprezentanco MNZ Koper, ravno takrat, ko je Slovenija s Katancem prvič izborila Euro. Spomnim se, da me je ura verouka stala prvega polčasa tekme v Kijevu, a ko je uspelo, sem bil vesel, da mi na Euru ne bo treba navijati za Hrvate in Italijane. To prvenstvo mi je kot zelo mlademu igralcu dalo zagon, bil sem ponosen na reprezentanco in za vedno sem se naučil pesmi "Slovenija gre naprej". Tri mesece pozneje sem nastopil na prvi uradni tekmi reprezentance letnika 1986.

Lahko rečem, da sem bil, ko gre za reprezentanco, fanatik. Vseeno pa me do pokala Mitrop v selekciji U20 ni bilo več zraven. Sem pa vsakič upal, da bom. V tistih časih je igralce o vpoklicih obveščal trener s papirjem, na katerem so bila vsa navodila za zbor. V mladi reprezentanci sem nato bil, vse to pa je mojo željo po igranju za A selekcijo le še okrepilo. 

Jeseni 2009 sem bil v Ljudskem vrtu, ko je Slovenija preko Rusije prišla na svetovno prvenstvo. Bil sem na južni ploščadi, kjer sem v naslednjih letih še velikokrat proslavljal. Pred mundialom v Južni Afriki sem prestopil v NK Maribor in pol leta pozneje sem, priznam nepričakovano, prejel reprezentančni vpoklic. Selektor Matjaž Kek je na igrišču z umetno travo ob stadionu gledal naše treninge in nisem si mislil, da ima kakšen poseben motiv za to.

Preden pa smo odpotovali na priprave na Madeiro, me je sekretar kluba kar na parkirišču obvestil o vpoklicu. Jaz ne bi bil jaz, če ne bi sekretarja zbombardiral s sto in enim vprašanjem. Spomnim se, da me je moral umiriti. Ni mi bilo jasno, kako bo šlo vse skupaj, ker grem na Madeiro, jaz pa na zbore in sestanke ne maram zamujati. Hitro sem skočil domov po "civilno" oblačilo (na zbor nisem želel v klubski trenirki), poklical sem očeta, nato pa dva dneva molčal. Ker sem bil na Madeiri, ni pa bilo danes poznanih sodobnih aplikacij in poceni interneta, me na telefon niso mogli dobiti. 

Euro 2020 na Nogomanii

Tekma z Albanijo je bila v gosteh. Oddelali smo en trening in sledila je tekma. Moj spanec je bil nemiren, pot do Tirane zapletena. V Milanu, kjer sem prestopal po prihodu iz Lizbone, je letalo zamujalo, bil sem živčen. Nisem želel biti tisti "baksuz", ki bo zamudil letalo na prvo reprezentančno akcijo. Pa ne jaz! Prepotil sem se pošteno, tvegal malce osebnega ugleda z neprijetnimi vonjavami in se pravočasno pojavil v Albaniji. Priložnosti žal nisem dobil, moj konkurent je bil konec koncev Bojan Jokić, tako da pretirano razočaran nisem bil. Bil sem zraven, končno!

Ugotovil sem, da je v reprezentanco lažje priti, kot pa zanjo igrati. Ko si reprezentant, ljudje drugače gledajo nate. Kar je bilo včasih dobro odigrano, zdaj ni več. Mislil sem, da moram po novem izstopati, reševati tekme. Za vsako pomembnejšo tekmo sem pričakoval, da bi me morda lahko gledal selektor, morda mi je to koristilo, težje tekme so mi namreč ležale. Pa je vmes minilo sedem let, pa nekaj vpoklicev in končno sem dočakal.

Slavil sem 31. rojstni dan, Jokić se je poškodoval v peti minuti tekme na Slovaškem. Vstopil sem relativno miren, mislim, da sem za debi odigral dobro, čeprav smo izgubili. Takrat je selektor Katanec bil hudo bitko z mediji, moj debi je za javnost tako ostal pod radarjem. Vseeno sem bil ponosen, ker mi je šlo vse od nog. Samo en teden prej sem se z Mariborom uvrstil v ligo prvakov. Najbližji so mi prišli v misli, koliko smo vendar prestali skupaj, kako dolgo smo čakali. Evo, zdaj smo končno tukaj!

Proti Litvi čez tri dni sem igral od prve minute. To pomeni, da sem lahko pel himno. Verjel sem, da bom tudi v bodoče še igral za Slovenijo, ampak eno so sanje, drugo realnost. Vseeno sem še naprej čakal na selektorjeve sezname, če sem morda le zraven. Odigral sem le dve tekmi, a sem izjemno ponosen. Razočaran nisem, bil pa bi, če ne bo nikoli igral za Slovenijo. Verjamem, da mi je želja biti boljši in boljši ter priti do reprezentance pomagala v klubski karieri.

Reprezentančna dresa sem shranil, spomine skrbno negujem.

Velikokrat poslušamo igralce, ko govorijo, kako posebno je igranje za reprezentanco. Verjemite mi, to drži. Zbori so fantastična stvar. Na koncu, ker časa za treninge niti ni, je pomembno predvsem to, kako se igralci in selektor "štekajo". Reprezentanca je tudi priložnost za umik od napornega ritma v klubih. Najbolj pa je reprezentanca ponos. Igraš za domovino, želja, da osrečiš rojake, poskoči neverjetno visoko. Vidimo danes, kako si Jan Oblak in Josip Iličić prizadevata, da bi igrala s Slovenijo na velikem tekmovanju. Imata vse, ampak dobro vesta, da je reprezentančni uspeh vreden več kot vse ostalo.