Mit Diega Maradone, božanstva iz mesa in krvi

KOMENTAR: Diego Armando Maradona je za seboj pustil fantastično nogometno zgodbo, ki je tako polna emocij, da je ne bodo nehali pripovedovati tudi 100 let po njegovi smrti.

Klemen Kos
26. november 2020, 2:24

Foto: /

Ko umre nekdo, ki je bil tako velik kot Diego Maradona, je smrt vedno tudi malce osebna. Bil sem premlad, da bi genija spremljal na vrhuncu moči, 'ujel' sem ga šele, ko se je počasi bližal svojemu (bridkemu) koncu. Ostali so spomini, kako je na Italii 90 skromno Argentino, tudi čez morje prelitih jugoslovanskih solza, čudežno vodil do velikega finala. Ali pa njegov divji krik po golu proti Grčiji na mundialu štiri leta kasneje in nato šok, ki je sledil, ko so ugotovili, da je jemal prepovedana poživila. Bila je neverjetna izguba za mundial in nogomet - zavedanje, da je to nepreklicni konec nečesa, ki bi se lahko zgodilo le tam in le v tistem trenutku..

Najbližje, v fizičnem smislu, sem mu prišel na slovenskem mundialu v Južni Afriki, ko je bila njegova tiskovna konferenca vsaj takšen hit kot kasneje tekme njegove in Messijeve Argentine. Še vedno predaleč, da bi ga videl od blizu – majhen prostor je bil tako nabito poln, da je bila polna še avla pred konferenčno dvorano,  v kateri je vojska novinarjev z vsega sveta Maradono spremljala in snemala njegove besede kar preko televizijskih ekranov. Bilo je nešteto jeznih pogledov argentinskih novinarjev, ki so bili ogorčeni že nad zamislijo, da bi kakšen 'tujec' prišel bližje Maradoni kot oni.

Maradone se ni bilo treba dotakniti, da se njegov mit ne bi zasidral nekam globoko v podzavest. Diego Maradona je bil mit, pojem nogometa in v devedesetih letih prejšnjega stoletja prispodoba za vsakogar, kateremu je uspelo vsaj deset žongliranj z žogo. Če bi moral izbrati le en delček Maradone, ki je ostal zasidran v podzavesti, je to prepričanje, da številke deset ne bi smel nositi kar kdorkoli. Kdorkoli obleče majico s številko 10, ima na sebi delček Maradone. In boli, če te številke ta nekdo ni vreden.

Diego Maradona ni bil nogometaš iz epruvete. Osvojil je manj lovorik in zabil manj golov kot Pele, Messi ali Ronaldo, kar je imel opraviti, je bolj ali manj opravil že do 30. leta starosti. Posebnost Diega Maradone v  večnih debatah o primerjavah nogometnih titanov je v tem, da je bila njegova življenjska zgodba polna napak in skrajnosti. Evforije, delirija, transa, pogube, katastrofe in bolečine. Počel je neverjetne stvari, zaradi katerih se zdi, da so njegove lovorike večje od katere koli lovorike, ki jo je osvojil kdo drug.

Bil je svetovni prvak z Argentino, ki tudi na prste ene roke ne bi mogla prešteti imen, ki so sodila v svetovni vrh. Bil je skoraj svetovni prvak z Argentino, v kateri je on igral prvo violino, drugo Claudio Cannigia, ostalih devet pa je skrbelo le za to, da je žoga tako ali drugače prišla do Maradone. Prezirani Napoli, ki do njegovega prihoda nikoli ni osvojil scudetta, je dvakrat popeljal na vrh najbrž najmočnejše nogometne lige vseh časov. V eri neskončno zahtevnih tekem Serie A, ki so se pogosto lomile na enemu zadetku ali dveh, v eri Berlusconijevega Milana in Platinijevega Juventusa.

Če ne bi poznali Maradone, bi bil filmski scenarij  o nogometni zvezdi napisan prav na način, kot je on živel svoje življenje. Maradona je bil hkrati človek zase in hkrati nekdo, ki je pripadal vsem. Njegov nebeški talent je bil tako izjemen, da je premaknil meje razumevanja, kako lep in umetniški je lahko nogomet. Ljubil je nogometno žogo in ljubil je življenje. Prav zaradi neštetih napak se je Maradona vselej zdel kot nekdo iz mesa in krvi. Skromen fant iz zanemarjenega geta v Buenos Airesu, za katerega so navijači drli na stadione že zato, da bi ga  videli na ogrevanju. Maradona je tako zelo ljubil in utelešal nogomet, da ga je bilo nemogoče ne ljubiti nazaj.

Počivaj v miru, D10S.