Mitja Viler o Euru: Obožujem podcenjenega igralca, navdušil me je tudi Gosens, zanima pa me, če še kdo ni opazil Spinazzole?

Mitja Viler na evropskem prvenstvu s posebnim zanimanjem spremlja nekaj njemu ljubih igralcev. Preverite, kdo so ti igralci in kaj je njihova posebnost.

Mitja Viler
21. junij 2021, 10:43

Leonardo Spinazzola je tudi za Mitjo Vilerja odkritje Eura 2020. (Foto: Getty Images)

Po doslej videnem na evropskem prvenstvu sta najbolj navdušili Italija in Nizozemska, naprej je uvrščena tudi Belgija. Kaj pa je skupno vsem trem? Vse tri reprezentance igrajo s tremi branilci, Nizozemska igra 3-5-2, Belgija 3-4-3, Italija pa se, ko napada, odpre s tremi branilci, pri čemer je fascinantno, kako se Leonardo Spinazzola dvigne visoko in dela razliko. Vsi smo ga opazili in čeprav ni neznanka, se zdaj marsikdo sprašuje, kje so Italijani skrivali takšnega igralca.

A je še kje kdo, ki ni opazil Spinazzole?
Spinazzola je res konkretno "skočil ven", Italijani pa, kot je zanje značilno, zganjajo evforijo. Kdo bi jim zameril, Spinazzola je sijajen. Angleži bi mu rekli wing-back, mi mu pravimo moderen bočni branilec. Spomin se, da mi je Jasmin Kurtić, moralo je biti enkrat leta 2017, omenjal, da ima soigralca s tem priimkom. Da je to fant, ki je "nor" v igri ena na ena in ponavlja vse skupaj v nedogled. Atalanta ga je prodala v Juventus, potem pa je bil marsikdo začuden, tudi jaz, ker ga je Juve poslal v Romo in, evo, naredil napako.

Gosens je moj tip bočnega igralca
Skozi Atalanto je šel tudi Robin Gosens, še en sijajen igralec, ki je opozoril nase. Igra levi bok, kjer so Nemci želeli naturalizirati Borno Soso. Nemci igrajo, kot Atalanta, sistem 3-5-2. Pri Gosensu me najbolj navdušuje izredno natančno odmerjen "timing" za vtekanje izza bočnega branilca. Ima tudi nos za gol. Res me je zanimalo, kako se bo znašel v nemški reprezentanci. Že proti Franciji je bil izjemno nevaren, zdaj proti Portugalski pa je bil sploh odličen. Me pa vseeno muči vprašanje, kako bi se znašel v drugačnem sistemu igranja ...

Ramsey ima to, česar se ne da natrenirati
Stare simpatije pa gojim do Aarona Ramseyja. Sam sem do 22. leta igral levega v zvezni vrsti. Rad sem zato imel veziste, ki so bili nevarni za gol. Včasih sta bila to Frank Lampard in Freddie Ljungberg, v njegovih zgodnjih nogometnih letih pa sem opazil tudi Ramseya. Pri Wengerju je v Arsenalu briljiral z vključevanji iz drugega plana. Med igro hodi tja, kjer le malokdo pričakuje žogo. Proti Turčiji je tako dosegel gol. Ko je prestopil v Juventus, sem bil skeptičen, vidimo, da se mu ni izšlo najbolje. Ima pa Ramsey, podobno kot Gosens, res izdelan občutek za vtekanja, pa tudi za gol. To so elementi, ki jih nogometaš težko natrenira brez talenta. Če povlečem vzporednico na našo, seveda nižjo raven, podoben tip igralca je v Kopru Matej Palčič.

Pozor na podcenjenega igralca, Igra pri Bielsi in to zelo dobro
Kot levi bočni branilec me seveda zanimajo igralci na mojem igralnem položaju. Rad bi opozoril na nekoga podcenjenega. To je Makedonec Ezgjan Alioski. Odkar je Leeds United v Premier League, je Alioski res sijajen. Še v Fantasy League ekipi ga imam. Igra v najtežji ligi na svetu, standarden je pri vrhunskem trenerju Marcelu Bielsi. Tukaj ni naključij. Bielsa igra specifičen nogomet, zanj je treba biti ekstremno dobro pripravljen. Alioski je kot terier. Pa še veliko nogometnega znanja ima. Ob Goranu Pandevu je alfa in omega makedonske reprezentance. V Angliji igrati na tem igralnem položaju ni šala. Pokrivati je treba "fizikalce" Sterlinga, Rashforda, Salaha, Mahreza in druge ase. Kar bodite pozorni nanj. 

Ne morem mimo italijanskih branilcev
Pravijo, da nogometne tekme v resnici dobiva obramba. Kako bi lahko zaobšel siamska dvojčka Leonarda Bonuccija in Giorgia Chiellinija? Grizeta, izžarevata energijo in z njo hranita soigralce in cel italijanski narod. Že ko pojeta himno, ko začne "pokati" pa sploh. Ko uspešno zadrsata pod napadalca in mu brezkompromisno izbijeta žogo, sem vedno znova navdušen, kako se veselita. Kako stisneta pest. Ko soigralci to vidijo, jih potisne naprej. Vidi se, kako je, ko manjkata. Obramba je hitro bolj negotova. Dober "miks" sta. Leo je boljši z nogo, je nekakšen playmaker zadnje linije, Giorgio pa je standardni branilec, ki je med tekmo desetkrat udari, ampak se obnaša kot da se ni zgodilo nič. Na drugi strani, v kazenskem prostoru pa pade, ko nanj pade le senca nasprotnega igralca. Oba sta liderja Italije. 

Imate raje premikanje stekleničk kot sijajen gol ruskega reprezentanta?
Bi pa, ko sem že "obdelal" meni ljube igralce, rad opozoril še na nekaj, kar se je zgodilo pod radarjem in težko razumem, da je ostalo v anonimnosti. Poglejte si še enkrat gol Alekseia Miranchuka s tekme proti Finski. Zame je to najlepši gol na Euru doslej. Moti me, ker ni izpostavljen, verjetno zato, ker je bil dosežen na "atraktivni" tekmi med Rusijo in Finsko, na popoldanski vročini. Tako je danes v nogometu, to je biznis. Več zanimanja kot ta izjemen gol je bilo žal deležno premikanje stekleničk na tiskovnih konferencah.