Mitja Viler premierno za Nogomanio: Karantene so dolgočasne, a tudi koristne, če te oblegajo za vstopnice

Karantena ima v nogometu velik pomen in je stalna praksa. Javnosti in navijačem je skrita pred očmi, kako jo doživljajo igralci, pa vam razkriva naš novi avtor Mitja Viler.

Mitja Viler
3. junij 2021, 11:57

Mitja Viler bo za Nogomanio razkrival svoje videnje pojavov v nogometnem svetu. (Foto: Primož Lovrič)

Vsem dobro poznani nogometaš Mitja Viler, eden najboljših levih bočnih branilcev v zgodovini slovenske lige, (so)avtor mariborskih domačih in evropskih uspehov ter bivši reprezentant, bo skozi pero (tipkovnico) Nogomanie skušal pojasnjevati dogodke, vidike in dogajanje v nogometnem svetu skozi oči nogometaša. 

Epidemija koronavirusa je izolacijo oziroma karanteno v zadnjem letu približala oziroma bolj vsilila praktično vsakomur med nami. Še tako inovativen človek pa slej kot prej ugotovi, da v karanteni čas počasi teče. Prepričan sem, da je večina med vami to izkusila. Nogometaši pa to zelo dobro vemo, ker imamo s karantenami ogromno izkušenj. Trenerji se karanten v nogometu poslužujejo z namenom, da bi igralci pripravljeni in "čistih" glav pričakali tekmo, stran od zunanjih vplivov. 

Čas med nogometno karanteno se izkorišča za sestanke, video analize in vse, česar na običajen dan na stadionu ne uspeš postoriti. Karantene so uporabne, ne pa nujno priljubljene med igralci. Jaz že sodim med takšne, ki jim karantene niso bile po godu, ker znajo biti hudo dolgočasne. Naj povem, zakaj. 

Ko smo igrali Evropo, smo bili v Mariboru izolirani 34 ur pred samimi tekmami. Zjutraj smo oddelali trening, nato pa odšli v karanteno do naslednjega večera. Vedno sem imel občutek da prihajam na tekmo, ki je vrh vsega, zaležan in poln vse hrane, ki sem jo zaužil v hotelu. V hotelski sobi predvsem premlevaš situacije in vrtiš filme tekme. Poskušaš narediti vse, da boš na tekmi pravi. 

V zadnjih letih so karantene postale "moderne", predvsem za slovensko ligo, t.i. karantene z dnevnim počitkom. Na dan tekme, ki se začne popoldne, se ekipa zbere na kosilu, po dveh urah počitka sledi odhod na stadion. 

Seveda so karantene tudi koristne. V času največjih mariborskih uspehov so nas obvarovale pred navalom in prošnjami za vstopnice. V klubu so želeli, da vprašanja vstopnic razrešimo pred karanteno. Ko so uspehi, je povpraševanje noro. Navijači Chelseaja takrat prihajajo izza vseh vogalov. Tudi za Lazio se najdejo ljudje, ki zanj navijajo odkar pomnijo. Vstopnic nikoli ni bilo dovolj za vse. Od mene so jih najprej dobili tisti, ki so mi od nekdaj stali ob strani. Zanimivo pa je, da je ljudi zanimala Evropa, v Sloveniji pa le večni derbi. Za ostale tekme smo klubu vstopnice vračali. Nihče se ni zavedal, da bi podporo potrebovali tudi proti Krškemu, Domžalam, se pravi na poti do Evrope. 

Mariborski igralci smo sicer imeli luksuz, imeli smo "single" sobe, človek ima tako mir. Ima pa soba s cimrom, ki si ga izbereš sam, tudi pozitivne lastnosti. Ni to vedno soigralec, s katerim se najbolje razumeš. To je oseba, s katero si kompatibilen v karantenskih okoliščinah, ko potrebuješ dober počitek, večkrat tudi tišino, včasih pa le nekoga, ki bo bo ugasnil luči in TV pred spanjem, morda skočil po kavo v hotelski bar. Sam sem bil vedno obseden s televizijo in daljincem. Vsak ki je bil z mano v sobi, je vedel, da je to moje področje in da rad nenehno "obračam" TV kanale. 

V zlatih časih Maribora smo bili praktično ves čas po hotelih in na gostovanjih je imel vsak svojega sostanovalca. Na mojo srečo sta bila moja cimra igralca, ki sta zelo verna in zelo malo gledata televizijo, tako da ju sploh ni zanimalo, koliko programov v minuti sem jaz manijak zamenjal. Dobra stvar cimra je tudi ta, da lahko z njim predebatiraš marsikaj, ne le nogometne teme. Ljudje pogosto pozabljajo, da smo najprej ljudje, šele nato nogometaši. V zadnjih letih, odkar sem postal oče, se je moja obsedenost s televizijo občutno zmanjšala. Začel sem brati knjige, reševati križanke in poslušati športne podcaste. 

Skozi leta potovanj in karanten spoznaš navade večine soigralcev. Tako sva s sveže upokojenim Jasminom Handanovičem,s katerim nisva nikoli bila cimra, največ časa preživela skupaj. Jasmin je čudovit človek, čestitam mu za fantastično kariero. Veste, z Jasminom sva bila malce vraževerna. Leta 2017, pred ligo prvakov, sva od prve tekme z Zrinjskim hodila vsaj eno uro pred skupnim zajtrkom na prvo kavo. To ni bila kava "na silo". Oba sva vstajala med prvimi in sva združila prijetno s koristnim. Kavo sva pila v vseh okoljih, od "lobby bara" v Liverpoolu, do "kafiča "sredi Mostara itd. Večer pred tekmo sva se vedno dobila v njegovi sobi in pogledala kakšno tekmo ali pa predebatirala aktualno stanje in se počasi začela pripravljati na nasprotnika. 

Nekateri soigralci so gledali TV serije, drugi igrali igrice, spet drugi pa so posedali na kavah. Zelo priljubljena oaza miru je bila soba fizioterapevta. Tam so bile vedno najbolj pristne debate, saj je maser, podobno kot frizer, tudi psiholog in zaupnik. Včasih smo tudi kartali, a s pametnimi telefoni takšnega druženja skoraj ni več. 

Vedno sem z zanimanjem poslušal ljudi, ko so govorili, kako nam je lepo po prestižnih hotelih in po Evropi. Veliko smo potovali, ampak smo tudi veliko videli? Ja, bil sem v Londonu, Atenah, Liverpoolu, Rimu in tako naprej. Videl pa sem letališče, hotel in stadion. Verjemite, ni vse tako lepo kot se zdi. Ljudje iz kluba morda še kaj vidijo, a tudi oni čez dan veliko delajo, na letu nazaj zaspijo še preden stevardesa razloži varnostne protokole. Igralci smo drugačni, mi smo igrali, nas adrenalin "drži" dlje časa. Včasih zato karanteno tudi podaljšamo, da se naspimo po tekmi. 

Najlepši del karantene, pa če je bila še tako dolga, je vedno sledil na koncu. To je bil čas odhoda na stadion. V tistem trenutku je vsega konec. Sedeš na avtobus, se osredotočiš in potopiš v svoje misli, nekateri ob glasbi. Ko se približuješ stadionu, običajno začutiš utrip mesta, nogometnega kluba, navijačev. Čutiš tudi podporo svojih najbližjih. Nekaj prvih, tistih najbolj nestrpnih navijačev te že pričaka z aplavzom. Adrenalin narašča. Potem greš, sodnik zapiska in ...

Ja, na koncu koncev se vse skupaj "šteje" šele od takrat. Od prvega piska. Kaj je bilo pred tem, kaj si počel in česa nisi, ne zanima nikogar, v nogometu je ključno predvsem to, kaj boš pokazal na igrišču. Od tega in za to se živi.