Mitja Viler za Nogomanio o karieri in njenem koncu: Postal sem siten in vem, da odhajam pravi čas

Mitja Viler ima sporočilo za vas. Ob slovesu od igralske kariere ugotavlja, da je današnji svet povsem drugačen od tistega, v katerem se je razvijal in zmagoval.

Mitja Viler
10. november 2021, 8:48

Mitja Viler je zaključil svojo igralsko kariero. (Foto: Primož Lovrič)

Pravijo, da je težko končati kariero. Moram reči, da meni zaenkrat ni. Trenutni občutki so dobri. Mogoče zato, ker sem se na to pripravljal že nekaj časa in sem vedel, da bo to moja zadnja sezona. Ukvarjam se tudi že z drugimi stvarmi. Priznam, da sem zadnje čase okrog nogometa precej siten. Nisem bil več stoodstoten, mogoče zato nisem igral. Včasih je bilo precej drugače, "nogomet" sem nosil domov in z njim vse, kar sodi zraven. Lahko bi rekel, da sem konstantno živel nogomet. Morda sem letos, ko sem se vrnil v Koper, doživel psihološki šok, morda še kaj drugega. Če primerjam Maribor in Koper ... Nisem ravno verjel bivšim soigralcem iz Maribora, ko so se oglašali iz novih klubov, kako je Maribor svetlobna leta pred vsemi. Kljub temu sem vesel, da sem doma. 

Ob slovesu moram poudariti, da je slovenska liga zame sveta. Rezala mi je kruh vsa ta leta, zato jo cenim. Vsi naši najboljši igralci so začeli v njej. Že res, da imamo zaradi "fajta" televizij zdaj manjši problem, ampak osebno se trudim, da ujamem čim več tekem, tudi "za nazaj" jih gledam. Tujega nogometa spremljam precej manj. 

Te dni sem kar precej razmišljal. Jasno, tudi o debiju za Koper pod Bourtom Jarcem. Bil sem mladinec, star 18 let, igrali smo z Belo krajino, to je bila tekma v ligi za obstanek. V petek sem plesal maturantsko koračnico, sošolci so se po njej zabavali na plaži, jaz pa sem odšel na Bonifiko. Naslednji dan sem igral. To je lep primer odrekanja mladega nogometaša. Zamudiš nekaj, česar ne moreš v življenju več ponoviti, ampak dobiš pa nekaj drugega, lepšega. 

Spominjam se tudi trenutno precej aktualnega Milana Mandarića, ki je vplival tudi na mojo kariero. V moji drugi prvoligaški sezoni je prevzel Koper, jaz pa sem odšel v Dekane, na posojo. Tam je Alen Ščulac hitro videl, da bi lahko igral na levem boku. Mislil sem, da sem vezist, ampak to je bila prelomnica v moji karieri in v mojem življenju. Igral sem, ko sem se vrnil v Koper, sem bil boljši, bil sem drugačen. Mandarićev projekt je propadel, mladi igralci pa nismo. Vlado Badžim mi je neizmerno zaupal in tudi pomagal do prestopa v Maribor.

O Mariboru niti ne bi. Vse je jasno, vse je bilo videno in povedano. Lepo je je bilo lepo, kaj lepo - fantastično!

Lansko leto, v času prvega zaprtja države, sem mislil, da bo pavza dobrodošla. Nisem bil več najmlajši, treba je bilo celiti telo. A se je zgodilo ravno nasprotno, vse težje je postajalo. Težko je pri mojih letih trenirati sam in se motivirati. Istočasno se je menjal najsupešnejši tandem v zgodovini Maribora - Zahović in Milanič. Po tisti pavzi enostavno nisem bil več pravi. Vedel sem, da bom moral svoje mesto prepustiti mlajšim. Žal se nam s Sergejem Jakirovićem takrat ni poklopilo, pa verjamem, da je dober trener. V športu je tako, da moraš izkoristiti svojih pet minut.

Verjetno bom vtise še zbiral. Toliko jih je bilo, da je nemogoče izpostaviti vse. Vem pa, da nimam velikih obžalovanj, niti nisem kakorkoli razočaran. Celo vesel sem, saj sem si uspel izboriti privilegij, da sem sam sprejel odločitev o zaključku kariere. Marsikdo tega ne uspe. Prepričan sem, da se poslavljam pravi čas. Čeprav sem siten, pa imam precej idej, marsikaj me zanima in nekaj tudi že delam. Zamerljiv nisem, brez skrbi, odhajam miren. Žal pa opažam, da je predvsem v zadnjih dveh letih naš svet postal drugačen. Postal je egoističen. Ljudje smo kot roboti. Samo biznis in biznis, mi pa plavamo, naši zahodni sosedje bi rekli "glavo dol in pedaliraj".

Na koncu ... Hvala za vse. Lepo je bilo brcati z vami in za vas.