Mladen Rudonja: Obraz propadanja Olimpije

KOMENTAR: Ko je po silnih ambicijah in obljubah propadal Koper, sta bila tam Milan Mandarić in Mladen Rudonja. Zdaj (pro)pada Olimpija, v glavnih vlogah pa sta spet Mandarić in Rudonja.

Miran Zore
12. januar 2021, 11:10

(Foto: pigac.si)

Olimpija in kaos sta neločljivo povezana. Tako je bilo že pred Milanom Mandarićem, še posebej pa je tako vsa leta, ko z veliko fame in tudi denarja klub obvladuje in se ga tudi vse bolj otepa Mandarić. Pritisk, negotovost, vzponi in padci ter nerazumljivi kadrovski manevri so konstanten spremljevalec Olimpije, ki v primežu "ad hoc" odločitev in odločevalcev iz meseca v mesec niža svoje standarde. Danes, ko igralci iz Ljubljane spet odhajajo v skupinah in je kar čez noč odšel trener, prišel pa je nov, niti ne vemo, kako nizki ti standardi so. Merilo namreč niso (le) rezultati. Kako nizko je padla Olimpija bo zato zares bolj jasno šele, ko bo Mandarić odšel iz Ljubljane. Sam vseskozi pričakuje, da že kmalu. Svoje obljube o urejenem klubu, ki ga bo ob slovesu pustil za seboj, pa ne bo izpolnil.

Olimpija propada. Resni ljudje, trenerji in igralci, ki tega kaosa ne potrebujejo, zato nočejo več zraven. Biti "potrošna roba" ni priljubljena izbira tistih (in takšne bi napredna, urejena Olimpija v resnici potrebovala), ki imajo tudi druge opcije. Olimpija je vse bolj prazen klub. Je bolj ali manj le še lupina, ki zaenkrat še vzdržuje najeto "delovno silo", vendar zanemarja mnoge druge vidike običajnega življenja nogometnega kluba, predvsem javnost oziroma navijače, ki jim resnično ni lahko spremljati vsega skupaj.

Biti Mandarićev podanik je kratkoročno lahko donosna in imenitna stvar, a kaj hitro lahko postane vprašanje ponosa in dostojanstva. Olimpijo so dvignjene glave in brez pripomb zapustili le redki, potolčeni pa so bili mnogi.

Kaos je iz Olimpije pregnal številne, preštevilne pa vanj privabil. Mladen Rudonja, čeprav njegova vloga vedno niti ni bila definirana, se je zanj zavestno odločil. Večkrat. Prihajal je in odhajal. Milana Mandarića dobro pozna, ob njem se dobro počuti. Ve, v kaj se je podal in ve, zakaj je zraven. Čas v Olimpiji pa se bo naposled iztekel tudi njemu. Ko se enkrat bo, bo Rudonja lahko ugotovil (če ga bo to sploh zanimalo), da je na nogometni sceni kapital svojega imena in igralske kariere zapravil. To je storil zavestno. 

Koprski scenarij z Mandarićem in Rudonjo je znan. Ljubljanski zaenkrat še ni dočakal razpleta. Kaže pa slabo. Olimpiji bolj kot razcvet in status v širši regiji prepoznavnega kluba grozi koprska usoda, akterja pa sta ista. Mandarić je tisti, ki veliko obljublja in na koncu zares odloča, Rudonja pa je tisti, ki nelogičnemu upravljanju s klubom (tudi sam sprejema nekatere odločitve) daje svoje ime in s tem legitimnost.

Razpadanje in propadanje Olimpije resda poteka v režiji Milana Mandarića, a nosi tudi obraz Mladena Rudonje in s tem slednji očitno lahko živi.