Na pomoč, nogomet nam umira

Izgubili smo generacijo mladih nogometašev. Izgubili smo, le da tega še ne vemo, marsikateri klub. Zakaj se o odmiranju "korenin" slovenskega nogometa ne govori na glas?

Miran Zore
28. januar 2021, 11:00

(Foto: pigac.si)

Nogomet in šport v tem trenutku nista prioritetni zadevi v Sloveniji. Deklarativno, predvsem v trenutkih mednarodnih uspehov, sicer znata za potrebe populizma in spominskih fotografij priti v ospredje, a prave teže tam, kjer se odloča in deli denar, nimata. To ni novost. Tako ni le zdaj, ko je iz meseca v mesec in iz "paketa v paket" bolj jasno, da se s športom odločevalci na najvišji ravni ne ukvarjajo s kakšno posebno vnemo. Tako je pri nas žal že predolgo, šport se je predolgo reševal in preživljal sam. Naivno je zato pričakovati, da bo v nekakšnem izrednem stanju, v kakršnem kot država in družba smo, šport dobil kakšno posebno pozornost ali pa izdatnejšo interventno pomoč "z vrha". Nogomet, ki v športnih funkcionarskih vodah ni niti blizu ključnim pozicijam, pa sploh.

Že v t.i. prvem valu koronavirusa je nogomet v Evropi doživel hud udarec. Težave so nato države in nogometni akterji reševali in jih še rešujejo po svoje, večina precej bolj aktivno in uspešno kot mi, predvsem pa so rešili več kot mi (mnogi igrajo mladinske lige, druge lige itd.). V Sloveniji smo, ko gre za nogomet, posebej rigidni. Z izjemo prvih lig je naš nogomet mrtev oziroma "na aparatih". Naša nogometna piramida je živa le še na vrhu, le na ravni prve lige, ki pa ima že od prej svoje težave (pomanjkanje denarja, kakovost, tujci …). Temeljev te piramide pa ni več.

Problem neigranja druge, tretje lige, predvsem pa mlajših selekcij, je izjemno pereč. Posebej pa je problematično to, da je v javnosti povsem zanemarjen in zapostavljen. Le krike posameznikov, običajno tistih najbolj zagnanih trenerjev in drugih nogometnih delavcev, lahko tu in tam slišimo oziroma preslišimo. Tisti, ki zadeve vodijo in so za to tudi plačani, pa namesto, da bi iskali rešitve, inovativne pristope, podpore na različnih ravneh in pripravljali "paket rešitve", žal molčijo. Nemotivirani in podrejeni akterjem, ki problematike ne poznajo (žal tudi po zaslugi nogometnih funkcionarjev, ki so posledica negativne kadrovske selekcije v slovenske nogometu) in zanjo niso zainteresirani.

Malokdo se danes vpraša, kaj bo s trenerji, ekonomi in vsemi igralci, ki niso v prvi ligi in zato že mesece dolgo stagnirajo in obupujejo. Brez dela in denarja. Čas neusmiljeno teče in marsikje v tujini, za katero naš nogomet tako ali tako vse bolj zaostaja, nogomet živi naprej (verjemite, ne drži, da smo vsi "na istem"). V najslabšem primeru pa se ve, s katere točke se bo vse skupaj nadaljevalo. Mi pa danes sploh ne vemo, če bomo jutri še imeli Triglav, Fužinar, Bilje in podobna nogometna okolja, kjer ugotavljajo, da se marsikateri mladenič preprosto ne bo več vrnil na treninge in da je marsikateri igralec po mesecih negotovosti polovični delovni čas nekje drugje spremenil v polnega. Kdo bo sploh še zmogel ali želel finančno podpirati nogometne pogone, pa je posebej boleče vprašanje, ki vodi do ključnega: Kaj bo, ko bo te kalvarije enkrat konec, sploh še ostalo od slovenskega nogometa? Je slovenski nogomet sploh pripravljen na posledice, ki zagotovo sledijo?

Roko nad vsem skupaj, jasno, drži politika. A nogomet si je za marsikaj (tako dobrega kot tudi slabega) kriv sam. Ljudje, ki nogomet vodijo, bi morali biti glasni, opazni in aktivni. Kdaj ste nazadnje slišali, da se je oglasil predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Radenko Mijatović ali kdo od pomembnih in opozoril na probleme, ki slovenski nogomet zanesljivo vodijo v pogubo? 
 
adplus-dvertising