Podcenjevanje irskega nasprotnika se je Albertu Rieri odbilo v glavo. Nogomet na Irskem, konkretno v Dublinu, ima dolgo in bogato tradicijo.
Dublin je z 1,2 milijona prebivalci daleč največje irsko mesto, tako da ni presenetljivo, da ima v nogometu (ki sicer nima takšnega statusa kot drugod po Britanskem otočju) primat v irski ligi. Ko je bil Albert Riera pred kratkim aroganten in žaljiv do svojih dublinskih nasprotnikov v kvalifikacijah za ligo Europa, se verjetno ni zavedal, da so Shamrock Rovers največji klub na Irskem s kar 21 naslovi prvaka, več kot 120-letno tradicijo in zvesto navijaško bazo. Klub, ki je v vseh pogledih precej večji od Celja.
Zaradi specifičnih irsko-angleških odnosov se klubski nogomet na Irskem nikoli ni razvil na enak način kot na Škotskem in v Walesu. Čeprav je ta "angleška igra" na Irskem zelo popularna, je vseeno to igra okupatorjev in kolonialnih gospodarjev, ki ima v galskem nogometu (peil ghaelachin) in drugih avtohtonih irskih športih hudo konkurenco. Toda kljub temu, da je bil nogomet v poznem devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja z irskega vidika "preveč angleški", so bili v tem obdobju ustanovljeni vsi veliki dublinski klubi: Bohemians (1890), Shelbourne (1895), Shamrock Rovers (1899) in nekoliko kasneje St. Patrick's Athletic (1929).
Največji in najuspešnejši med njimi so že omenjeni Shamrock Rovers, ki imajo tudi največji klubski štadion v Dublinu, Tallaght, ki sprejme več kot 10.000 gledalcev. Na tem sodobnem štadionu na jugu mesta Rovers igrajo od leta 2009, njihovo tradicionalno domovanje pa je bil Glenmalure Park, kjer so igrali od 1926 do 1987. Njihove tekme obiskuje v povprečju med 4000 in 5000 gledalcev, za derbije z drugimi dublinskimi klubi (predvsem z Bohemiansi) pa se zbere tudi več kot 10.000 ljudi
Za tako velik in popularen klub pa je dokaj nenavadno, da točen datum ustanovitve ni znan. Dolgo časa je veljalo, da je bil klub ustanovljen leta 1901, ko je prvič omenjen v časopisnem članku, kasneje pa je podrobnejša raziskava članov Shamrock Rovers Hertitage Trusta pokazala, da je bil klub prvič omenjen že dve leti prej, aprila 1899, ko je časopis Evening Herald objavil kratko poročilo s tekme Shamrock Rovers-Rosemount.
"Hoops" niso samo najuspešnejši irski klub v domačih tekmovanjih, pač pa tudi v Evropi. Kot prvi irski klub so že leta 1957 nastopili v pokalu prvakov, v sezoni 2011/12 pa so bili tudi prvi irski klub, ki se je uvrstil v skupinski del kakšnega evropskega tekmovanja, ko so v play offu za ligo Europa presenetili beograjski Partizan.
Njihovi največji rivali so Bohemians iz severa Dublina. Bohemian Football Club je najstarejši še delujoči nogometni klub na Irskem, saj je bil ustanovljen že 6. septembra 1890. Rdeče-črni imajo tako kot Rovers zelo zvesto navijaško bazo, ki redno napolni njihov sicer precej majhen štadion Dalymount Park, ki sprejme 4500 gledalcev. Osvojili so 11 naslovov irskega prvaka. Posebnost tega kluba je, da ga že od samega začetka vodijo izvoljeni člani društva in da za razliko od velike večine klubov na Britanskem otočju, nikoli ni bil v privatnih rokah.
Leta 2011 je klub skoraj bankrotiral, toda navijači so na izrednem občnem zboru vseeno zavrnili možnost, da bi v klub vstopil privatni kapital. Takrat so se odločili, da se morajo bolj povezati z lokalno skupnostjo iz katere izhajajo. Klub je prevzel etos inkluzivnosti, človekoljubnosti in dobrodelnosti. Načrt je uspel in v zadnjih 15 letih je članstvo strmo naraslo, "Bohs" pa so si z raznimi učinkovitimi marketinškimi potezami zagotovili tudi mednarodno prepoznavnost.
Dres z likom Boba Marleyja, ki je imel leta 1980 koncert na njihovem štadionu, majice z napisom "Refugees Welcome" in dres v podporo Palestini so samo nekatere od najpopularnejših potez vodstva kluba, ki določene odstotke od prodaje teh artiklov namenja raznim človekoljubnim organizacijam, s katerimi sodeluje.
Tretji dublinski velikan, Shelbourne, je bil ustanovljen leta 1895 v južnem Dublinu, danes pa stanuje na severu, kjer je tudi njihov štadion Tolka Park, ki sprejme nekaj manj kot 6000 gledalcev. S 13 naslovi državnega prvaka so za odtenek uspešnejši od svojih severnodublinskih sosedov in rivalov Bohemiansov. Njihov največji rival je sicer St. Patrick's Athletic, pomemben pa je tudi derbi s Shamrock Roversi, ki ga imenujejo "Ringsend Derby" po četrti v južnem Dublinu, kjer sta bila nekoč locirana oba kluba.
Klub na Tolka Parku ponavadi spremlja med 4000 in 5000 gledalcev, največ seveda na dublinskih derbijih. Kljub dobri podpori pa so imeli "Shels" v preteklosti precej finančnih težav. Leta 2007 so celo izgubili licenco za prvo ligo in nato razen treh kratkih izletov v najvišji rang do leta 2021 igrali v drugi ligi. Zadnja tri leta so rdeče-beli spet prvoligaši in so ponovno tam, kamor po tradiciji spadajo – v samem vrhu irskega nogometa.
Najmlajši član dublinske velike četverice, St. Patrick's Athletic, so maja 1929 ustanovili mladi železničarji, od leta 1939 pa igra na svojem trenutnem štadionu Richmond Park, približno pet kilometrov zahodno od centra mesta. Na štadionu, ki sprejme nekaj čez 5000 gledalcev, se redno zbira med 4000 in 5000 navijačev. Z osmimi naslovi prvaka (zadnji leta 2013) je St. Pat's najmanj uspešen od dublinskih klubov, vendar ima kljub temu zelo glasno in angažirano navijaško bazo. Ultras skupina Shed End Invincibles s koreografijo, baklami, transparenti in glasnim navijanjem skrbi za izvrstno vzdušje.
Tako kot Bohemians na severu mesta, so tudi "Saints" tesno povezani z lokalno skupnostjo četrti Inchicore na jugozahodu Dublina. V klubu imajo stalno zaposlenega funkcionarja, ki se ukvarja specifično z lokalno skupnostjo in vodi razne izobraževalne in druge programe. Leta 2020 je klub na svojem štadionu organiziral dobrodelno akcijo razdeljevanja hrane finančno najšibkejšim prebivalcem Inchicora.
Irski klubski nogomet je nedvomno na nižji kakovostni ravni od slovenskega, vendar bi moral Albert Riera bolj paziti, da ne omalovažuje nasprotnikov iz mesta, kjer je nogomet globoko zakoreninjen, tradicija dolga, povprečni obisk pa precej višji kot v naši ligi.