Pep Guardiola v letošnji sezoni z Manchester Cityjem kaže toliko omejitev in nemoči, da se krepi mnenje, ki 'ero guardiolisma' počasi pošilja v zgodovinske knjige.
Zdi se, da je bil gladek izpad Guardiolovega Manchester Cityja proti Madridu znanilec neke nove ere v nogometu. City je deloval kot mrtvo moštvo, moštvo zombijev, ki počasi vandrajo skozi zapovedane šablone, brezkrvno in brezvoljno kot duhovi nogometašev, kakršni so nekoč bili. City je dajal vtis slabe, zbledele fotokopije nekoč velikega moštva.
Celotna sezona sinje-modrih se zdi kot bizarno umiranje na obroke, počasno razpadanje sistema, počasno gnitje hodečega trupla. In zdi se, da pred našimi očmi ne umira samo najboljše moštvo zadnjega desetletja in njegov inovativni, revolucionarni trener, zdi se, da umira tudi sama ideja nogometa po evangeliju Pepa Guardiole.
Guardiola je prevzel osnovno idejo totalnega nogometa, ki jo je v Katalonijo prinesel Johan Cruyff, jo izboljšal, moderniziral in dvignil na precej višji nivo. Cruyffovo notorično malomarnost in zanašanje na navdih je zamenjala obsesivna metodičnost, ki je privedla do tiste Barcelone v obdobju 2008-2012, morda celo najboljšega nogometnega moštva vseh časov.
V Manchestru je Guardiola po začetnem neuspehu nadgradil, prilagodil in izboljšal svojo osnovno idejo in ustvaril ekipo, ki je bila dolga leta simbol nepremagljivosti in je podrla vse rekorde v angleškem nogometu. Vrhunec tega obdobja je bila sezona 2022/23, ko je City osvojil Premier ligo, FA pokal in ligo prvakov.
Zdaj pa se zdi, da je krog sklenjen. Celo sam Guardiola je ob neki priložnosti priznal, da prihaja novo obdobje, kjer ne bodo vse ekipe obsesivno in ne glede na posledice igrale od zadaj, gradile od vratarja, začenjale napade v svojem kazenskem prostoru in se zanašale na postopno tranzicijo z veliko posesti.
Kajti po vzoru Guardiole so začele v zadnjih letih skoraj vse ekipe, ne glede na rang tekmovanja in tehnično znanje, igrati od zadaj in potrpežljivo graditi s posestjo in kratkimi podajami. V naši ligi, na primer, tako igrajo Olimpija, Maribor in Celje. Pa ne samo oni – tudi Primorje, Radomlje in Nafta. Znani angleški novinar in taktični analitik Jonathan Wilson je opazil, da celo v amaterskih angleških nižjih ligah moštva igrajo od zadaj. Cel svet igra od zadaj! Seveda je tudi nekaj izjem, ki pa predvsem potrjujejo pravilo.
Zdi pa se, da smo dosegli točko preloma. Kajti vsaka ideja ima svoje šibke točke in protistrup za igranje od zadaj je intenziven, premišljen, inteligenten in načrtno izveden presing, ki tak način igranja dodobra onemogoči. Najboljši primer tega pristopa je Bournemouth, ki ga vodi še en španski revolucionar, Andoni Iraola. Ali bi bil Iraolov pristop uspešen tudi v klubih, ki so precej večji od Bournemoutha, ostaja odprto vprašanje, vendar to ne spremeni dejstva, da njegov nogomet nakazuje nek trend.
Pomanjkljivosti igranja od zadaj za vsako ceno in ne glede na vse, sta v Angliji najbolj očitno razgalila Burnley v prejšnji in Southampton v tej sezoni. Vincent Kompany in Russell Martin trmasto nista hotela spremeniti načina igre, ki je bil uspešen v drugi ligi in sta svoja kluba obsodila na takojšen povratek v nižji rang.
Povsem drugače so se odzvali pri Brentfordu, kjer je Thomas Frank ob uvrstitvi v Premier ligo dojel, da mu tak način ne bo koristil proti bogatejšim in neprimerno boljšim nasprotnikom. In se je prilagodil. In Brentford je še danes v prvi ligi.
Zelo verjetno bo v bližnji prihodnosti vse več trenerjev, morda celo sam Pep Guardiola, začelo opuščati šablonsko začenjanje od zadaj in se bodo raje prilagodili hitrejši, bolj direktni igri. Kajti najboljši odziv na izredno visok presing na zadnjo linijo je dolga žoga, ki najde soigralca in odprt prostor.
In s tem se bodo morda dokončno vrnili tudi klasični napadalci za katere se je še ne tako dolgo nazaj zdelo, da izumirajo. Luis Enrique pri PSG-ju je eden redkih vrhunskih trenerjev, ki vztraja pri sistemu z "lažno devetko" (zato je moral oditi Kolo-Muani), večina najboljših klubov pa že danes prisega na velikega, močnega napadalca, ki lahko zadrži žogo ali dobi zračni dvoboj. Londonski Arsenal bo verjetno dejstvo, da takšnega napadalca nima, stalo naslova angleškega prvaka.
Glede na trende na najvišjem nivoju lahko torej ugotovimo, da je nogomet na prelomnici. Era "guardiolisma" se počasi poslavlja, nova era pa se še ni zares začela.