Po Euru lahko od italijanskega nogometa pričakujemo še več, ključni faktor uspeha je Roberto Mancini

Mitja Viler je potegnil črto pod Euro 2020 in poudaril, da je Italija evropski naslov osvojila povsem zasluženo.

Mitja Viler
13. julij 2021, 12:30

(Foto: Getty Images)

Pa je konec. Priznam, bolj je šel Euro 2020 proti koncu, bolj mi je postajal všeč. Italijani so bili moji tihi favoriti, čeprav sem jim privoščil padec na realna tla, ko so ostali brez svetovnega prvenstva 2018. Mislili so, da so najboljši, najlepši, da največ vedo o nogometu, tako da se jim je to moralo odbiti v glavo. Zdaj to velja za Angleže, ki so "dosadili i bogu i narodu" s tem svojim "It's Coming Home". Mislim, res razumem šale, ki se širijo po spletu na ta račun in sprašujejo Angleže, kdaj, če sploh kdaj, je nogomet bil "doma". 

Z Robertom Mancinijem gledamo novo Italijo. Več igrajo mladi, je tudi nekaj neverjetno izkušenih (Chiellini, Bonucci). V Covercianu je Mancini večkrat "čaral" in igralce prepričal v drugačen način dela. Spomnim se Eura U21 leta 2019, Italijani so bili gostitelji. Iz tiste ekipe je osem igralcev v nedeljo slavilo evropski naslov (Locatelli, Chiesa, Barella ...). Zdaj je Italija že 34 tekem zapored brez poraza in z osvojenim pokalom najboljše reprezentance v Evropi. Mancinijeve metode in seveda pomladitev reprezentance očitno delujejo, videli smo, kako dobro vzdušje v ekipi so imeli Italijani in tudi, kako dobro so bili uigrani.

Federico Chiesa je sedanjost in, verjamem, lepa prihodnost italijanske reprezentance. Najbolj me je navdušil, zdi se mi najbolj moderen igralec Italije. Hiter je, eksploziven, ponavlja v nedogled. Ko preigrava in pada, v njem vidim malo Neymarja in Raheema Sterlinga. Je pa toliko uporen, da v ključnih trenutkih pobegne in prelomi tekmo. 

Italijanska liga je zadnji dve leti pridobila na zanimivosti in gledljivosti, postala je pomembna osnova reprezentance, ki igralce črpa iz številnih, tudi ne nujno največjih klubov. Juventus je končno padel, ostali klubi pa so zavohali priložnost. Ob tem v ospredje potiskajo mlade igralce. Ko je Inter postal prvak, je s tem pridobila tudi reprezentanca. Boj za ligo prvakov je bilo pet ekip, bil je izjemno napet (igralci so se kaliki na težkih tekmah in pod pritiskom), kar ponazarja tudi veselje Juventusovih igralcev, ko so si na koncu le zagotovili vstopnico. Človek kar težko verjame, da so pred tem osem let zapored serijsko osvajali naslove, pa ne vem, če so se kdaj tako močno veselili. 

Serie A bo tudi zaradi Eura v bodoče še bolj zanimiva. Poseben magnet bodo tudi trenerji. Res je, da ne bo Antonia Conteja, ki bi se za uspeh svoje ekipe sprl še z lastno mamo. Vrača se Jose Mourinho, njegov mestni rival bo Maurizio Sarri. Luciano Spalletti bo delal na vročem jugu (Napoli). Vse to in še marsikaj drugega, ne pozabimo povratka Maxa Allegrija v Juventus, bo italijanskemu nogometu, ki je zdaj še bolj v fokusu, dodalo kakovost, pa tudi "šmek". 

Italijanski nogomet je doživel omenjene in tudi nekatere druge spremembe. V veliki meri so bile to spremembe na bolje. Spremenila pa se je tudi igra, ki ni več zaprta, pragmatična. Italija je igrala privlačno, atraktivno, malce pa tudi v svojem slogu, ko je bilo treba ukrasti kakšno minuto. Evropski prvak je zaslužen, že dolgo nihče tako. Mislim pa, da je ta Euro za Italijo v največji meri dobil selektor. Roberto Mancini je nadigral Garetha Southgata