Nostalgija se danes odpravlja v Posavje, kjer nogomet že dolgo igrajo.
Nogomet v Krškem ima že več kot stoletno tradicijo. Za največji uspeh lahko brez dvoma štejemo uvrstitev v prvo ligo leta 2015, kjer je klub nato zdržal štiri leta. Pred tem je bil več kot desetletje (od leta 2002) stabilen drugoligaš, ki pa je le redko posegel po najvišjih mestih. Današnji klub je bil ustanovljen leta 1965 kot NK Celulozar, potem ko je prejšnji klub nehal delovati leta 1962. Seveda pa je nogometna tradicija v tem posavskem mestu še starejša in sega v daljno leto 1922, ko je bila v Krškem odigrana prva nogometna tekma. To simbolično letnico dandanes najdemo tudi v klubskem grbu, čeprav je bil prvi pravi nogometni klub ustanovljen šele štiri leta kasneje, 1926.
Prvo pravo nogometno žogo je v Krško prinesel baron Franc Ignac Lazarini, sicer lastnik gradu Boštanj pri Sevnici. "Otroci smo se za to igro navdušili že takrat in v delu Krškega, kjer sem stanoval, smo začeli igrati kar z žogo iz cunj," se je spominjal eden od pionirjev krškega nogometa, leta 1912 rojeni dr. Zvonimir Šusteršič. Prvo nogometno tekmo so Krčani odigrali jeseni 1922, potem ko je bila konec septembra v Brežicah ustanovljena Troja, ki jih je povabila v goste. Srečanje se je končalo z 2:2, Brežičani pa so nato vrnili uslugo in prišli gostovat v Krško. Prva nogometna tekma v Krškem se je končala s slavjem domačih s kar 4:0. Kmalu nato je v Krško prišlo še moštvo iz Laškega, ki je Posavcem prizadejalo njihov prvi poraz v zgodovini, ko je slavilo s 4:1.
Nogometna dejavnost je nato v naslednjih nekaj letih nekoliko zamrla, dokler niso Rihard Engelsberger, Fero Rumpret in Gašo Mesesnel leta 1926 ustanovili Krški Športni Klub (KŠK). Največ denarja za delovanje kluba je prispeval trgovec Engelsberger, med nogometaši, ki so takrat nastopali za klub, pa najdemo tudi kasnejšega revolucionarja in partizana Radeta Končarja, ki je med poletnimi počitnicami iz Zagreba prihajal v Krško.
Za klubske barve so izbrali rdečo, zeleno in črno. Majice so bile rdeče-zelene in hlačke črne. Za tekme so se pripravljali v Vrbini, kjer je danes nuklearka, igrali pa so na travniku na mestni gmajni pod gostilno Žulič, kjer danes stoji štadion Matije Gubca. Igrišče je bilo slabo in neravno, za povrh pa ga je večkrat poplavil bližnji potok Žlapovec. Preoblačili so se v podstrešni sobi gostilne Žulič, nekoliko kasneje pa so imeli "garderobo" v enem izmed prostorov gostilne Rumpret pri Globočniku.
Ker klub ni bil včlanjen v Ljubljansko nogometno podzvezo (LNP), je igral samo neuradne prijateljske tekme. Da bi bili bolj konkurenčni, je bogati Rihard Engelsberger občasno najel znane igralce ljubljanske Ilirije, da so okrepili moštvo. V Krško so za zajetno plačilo prišli igrat prijateljska srečanja nekateri najboljši igralci takratnega časa, na primer Hugo Beltram, Josip Pleš, Miodrag Doberlet in Oto Oman.
Z njimi v moštvu so bili Krčani proti lokalnim tekmecem seveda nepremagljivi. Vendar je bilo to početje "drag špas". Ob neki priložnosti je Engelsberger izvrstnemu napadalcu Omanu obljubil 100 dinarjev za vsak gol, ki ga bo dosegel na tekmi. Ko jih je zabil že devet, ga je nesrečni trgovec prosil, naj preneha, Omana pa to ni ganilo in je do konca še dvakrat zatresel mrežo. Englesbergerja je tako "oskubil" za 1100 dinarjev, kar je bilo takrat zelo veliko denarja.
Pomembna prelomnica za klub je bilo leto 1931, ko se je iz Maribora v Krško preselil bivši igralec I. SSK Maribora, v Trstu rojeni Alfred Istenič, ki je uvedel redne treninge in uspel za nogomet navdušiti veliko število mladih fantov. Poskrbel je tudi za izboljšanje travnate podlage, ki so jo preorali s konjsko vprego. Pri dokončni izravnavi in ureditvi igrišča so pomagali dijaki krške meščanske šole, saj je bil njihov učitelj eden od nogometašev Krškega, Drago Bitenc.
Leta 1933 se je klub končno včlanil v LNP, igrišče pa je bilo uradno registrirano za prijateljske in prvenstvene tekme. Po smrti glavnega mecena Riharda Engelsbergerja je pokroviteljstvo prevzel njegov brat, od leta 1938 naprej pa je bil največji finančni podpornik lastnik tovarne celuloze Franc Bonač.
Alfred Istenič je poleg mnogih drugih stvari zaslužen tudi za klubsko himno, ki so jo v obdobju pred drugo svetovno vojno peli predvsem po zmagah:
Tre-tre-tre-se se
mreža od nasprotnika;
ko Krško strelja, ne braniš ga!
Gol, gol, gol, je Krškega simbol!
Po koncu druge svetovne vojne je Istenič s prijatelji obnovil nogometno delovanje v Krškem. Klub je v tem obdobju v glavnem nastopal v Celjski podzvezi kot nogometna sekcija Telovadnega društva Partizan in ni beležil večjih uspehov. Leta 1956 so obeležili tridesetletnico delovanja, le šest let kasneje pa je klub zaradi finančnih težav ugasnil. "Še enkrat naj poudarim, da je poglavitni vzrok današnjih razmer nezavidljiv finančni položaj kluba," je takrat zapisal Istenič. "Nujno bi bilo, da merodajni forumi začno misliti na izdatnejšo denarno pomoč.«"Te pomoči ni bilo.
Novo poglavje v krškem nogometu se je začelo pisati 14. januarja 1965, ko so v sindikalni dvorani Tovarne celuloze in papirja na pobudo Đura Kovaća in ob podpori neuničljivega Alfreda Isteniča, ustanovili NK Celulozar.