Ponos navijačev Maribora je bil večji od Kalvarije: Senzacija proti Lyonu je zanetila pred tem nikoli videno nogometno evforijo

Nostalgija pred tekmo Olimpije in Lilla obuja spomine na izjemo, ko gre za obračune slovenskih in francoskih klubov. Zanjo je zaslužen Maribor, ki je senzacionalno izločil Lyon.

Miha Zupan
29. november 2023

(Foto: SPS)

Francoski in slovenski nogomet sta se prvič srečala že daljnega leta 1921, ko je takratna slovenska reprezentanca, oziroma reprezentanca Ljubljanske nogometne podzveze, odigrala prijateljsko tekmo s francosko reprezentanco in izgubila z 0:5. Po osamosvojitvi sta se reprezentanci srečali trikrat in vselej so zmagali Francozi, prvič na prijateljski tekmi tik pred Eurom 2000 v Parizu, ko je bilo 3:2, nato pa še v kvalifikacijah za Euro 2004, ko so galski petelini slavili 5:0 v Parizu in 2:0 v Ljubljani.

V evropskih klubskih tekmovanjih so se naši in francoski klubi pomerili petkrat. Pred kratkim je Olimpija izgubila v Lillu z 0:2, dve leti prej se je Mura v konferenčni ligi pomerila z Rennesom (1:2, 0:1), v sezoni 2017/18 je Olympique Marseille v ligi Europa izločil Domžale (1:1, 0:3), leta 2004 pa je Monaco dvakrat visoko premagal Gorico v kvalifikacijah za ligo prvakov (0:3, 0:6). Prvi klubski obračun slovenskega in francoskega predstavnika pa je bil s slovenskega vidika najuspešnejši: ko sta se avgusta 1999 na zadnji stopnički kvalifikacij za ligo prvakov pomerila Maribor in Olympique Lyonnais.

Maribor Teatanic, kakor se je takrat iz sponzorskih razlogov imenoval štajerski klub, si je dvoboj z Lyonom priboril s presenetljivim uspehom proti belgijskemu prvaku Genku. V Ljudskem vrtu je bilo pred 5500 gledalci neverjetnih 5:1 za vijoličaste, na štadionu Dufrasne-Sclessin pa so Belgijci pred 8000 gledalci sicer zmagali s 3:0, kar pa ni bilo dovolj. S to zmago so si Mariborčani že zagotovili nastop v pokalu UEFA, v primeru zmage proti Lyonu pa jih je čakala ultimativna nagrada – liga prvakov.

Olympique Lyonnais leta 1999 še ni bil nepremagljivi serijski francoski prvak, kakršen je postal nekaj let kasneje. Od leta 1987, ko ga je kupil poslovnež Jean-Michel Aulas, je postopoma napredoval, vendar je prvi naslov dočakal šele v sezoni 2001/02. V sezoni 1998/99 je zasedel tretje mesto v Ligue 1, kar je zadoščalo za nastop v kvalifikacijah za ligo prvakov. Čeprav jih je zlato obdobje šele čakalo v bližnji prihodnosti (med leti 2002 in 2008 so osvojili sedem zaporednih naslovov), pa so imeli Les Gones že takrat izvrstno moštvo in so proti slovenskemu prvaku veljali za absolutne favorite.

Maribor je bil šele v začetni fazi svojega prvega obdobja dominacije v slovenskem nogometu (1997-2003) in razen redkih prebliskov v Evropi ni dosegel še nič posebnega. Napredek je bil vseeno očiten: leta 1997 so vijoličasti v pokalu UEFA doživeli pravo katastrofo proti Ajaxu (1:1, 1:9), leta 1998 pa so v prvem krogu kvalifikacij za ligo prvakov pošteno namučili PSV Eindhoven (2:1, 1:4).

Trener Bojan Prašnikar je imel na voljo za slovenske razmere zvezdniško zasedbo. V golu je bil Marko Simeunović, trdno obrambo so sestavljali Marinko Galić, Muamer Vugdalić, Amir Karić in Grega Židan, v vezni liniji so izstopali Stipe Balajić, Simon Sešlar in Dejan Djuranović, za doseganje zadetkov pa so bili zadolženi Kliton Bozgo, Ante Šimundža in Dalibor Filipović.

Francoski strateg Bernard Lacombe je imel v moštvu kopico vrhunskih nogometašev. V vratih je bil legendarni Gregory Coupet, v obrambi Patrice Carteron in poljski reprezentant Jacek Bak, v vezni liniji nepredvidljivi Vikash Dhorasoo in nepopustljivi Steed Malbranque, v napadu pa odlični Brazilec Sonny Anderson, za katerega je Aulas Barceloni plačal takrat astronomskih 19,2 milijona dolarjev. V prejšnji sezoni je OL prišel do četrtfinala pokala UEFA, v ligi prvakov pa do takrat ni nastopil še nikoli.

V sredo, 10. avgusta 1999, ob pol devetih zvečer, je bila prva tekma na kultnem štadionu Gerland, ki je sprejel 44.000 gledalcev in je bil pred kratkim prenovljen za svetovno prvenstvo leta 1998. Dvoboj z Mariborom ni napolnil tribun, saj se je zbralo le nekaj čez 25.000 gledalcev. "Imamo svoje adute, ki jih bomo morali maksimalno izkoristiti," je pred tekmo povedal Bozgo. "Vse bi dal, da bi dosegli vsaj en gol." Drugačne načrte pa je imel Gregory Coupet, ki je za lokalni časopis Le Progres izjavil: "3:0 bi bil idealen izid."

Nogometaši Lyona v prvem polčasu niso bili preveč razpoloženi. Še največ je poskušal napadalec Alain Caveglia, ki pa ni uspel premagati Simeunovića. V drugem delu se je najbolj trudil Anderson, tudi intenzivnejši francoski pritisk po 60. minuti pa ni obrodil sadov. V 87. minuti pa se je zgodilo: mladi rezervist Martin Pregelj je pogumno prodrl v kazenski prostor in sprožil, Coupet je njegov strel odbil le do dalmatinskega napadalca Daliborja Filipovića, slednji pa je žogo pospravil v prazno mrežo za senzacionalno zmago.

"Štajerska metropola v noči iz torka v sredo ni spala," je v Delu zapisal Borut Planinšič ml. "Petarde, rakete in vzkliki množic, ki so se zbrale na ulicah, so odmevali ob Dravi, reka navijačev, z vijoličasto-rumenimi simboli njihovega kluba, pa se je valila le v eno smer – proti letališču v Slivnici. Tja se je namreč vrnila odprava Maribora Teatanica, ki je v Lyonu opravila doslej najtežji evropski izpit."

Povratna tekma je bila dva tedna kasneje, v sredo, 25. avgusta 1999, v Ljudskem vrtu, kjer se je zbralo kakih 7000 gledalcev. Francozi so prispeli dan pred tekmo in se nastanili v hotelu Arena, Mariborčani pa so se pripravljali v Prašnikarjevi priljubljeni bazi v Zrečah. "Taktična pripravljenost bo poleg telesne in psihološke tokrat igrala pomembno vlogo," je povedal Prašnikar. "Vsekakor se bomo morali prilagoditi postavitvi Francozov." Lacombe je bil pred tekmo precej redkobeseden, saj je slovenskim novinarjem na tiskovni konferenci namenil pičlih sedem minut.

Lyon je začel napadalno, vendar si ob organizirani mariborski obrambi ni ustvaril kaj prida. Vijoličasti so se osredotočili na protinapade in v 24. minuti presenetili francosko obrambo. Djuranović je prodrl po levem boku in podal Šimundži, ki je z natančnim strelom v levi spodnji kot Coupetovih vrat zadel na 1:0. Sledilo je nepopisno slavje, ki je postalo še bolj prešerno v zadnji minuti prvega polčasa, ko je Balajić iz podobnega položaja kot pred njim Šimundža, z lobom premagal Lyonovega vratarja in podvojil vodstvo.

Štajerci so v drugem polčasu rutinirano odbijali napade obupanih nogometašev Lyona, ki nikakor niso znali najti poti med zgoščeno obrambo domačih. Anderson je bil le bleda senca samega sebe, saj je nastopil poškodovan. Ob zadnjem žvižgu turškega sodnika Oguza Sarvana se je začelo veliko slavje, Mariboru uspelo nekaj do takrat nepredstavljivega: uvrstil se je v skupinski del lige prvakov!

Že naslednjega dne je bil žreb, ki je Mariborčanom v skupini A namenil za nasprotnike rimski Lazio, kijevski Dinamo in Bayer iz Leverkusna. Z uvrstitvijo v skupinski del je Maribor zaslužil 4,5 milijona švicarskih frankov, zmaga in remi pa sta jim kasneje navrgla še 750.000. S to finančno injekcijo so vijoličasti še nekaj let suvereno vladali slovenskemu nogometu, vendar jim podobnega evropskega podviga v naslednjih letih ni več uspelo ponoviti. Kar štirikrat zapored so izpadli že na prvi stopnički, ko so bili usodni Zimbru, Rangers, APOEL in Dinamo Zagreb. Še več, leta 2004 se je klub znašel na robu bankrota in šele s prihodom Zlatka Zahovića za športnega direktorja leta 2007 so se začele stvari spet obračati na bolje. Na novo uvrstitev v skupinski del katerega od evropskih tekmovanj pa je bilo treba počakati do leta 2011.