Poslednji argentinski nogometni boem: Perfekten nogomet je Cesarja Menottija naredil nedotakljivega, priklonil se mu je tudi Maradona

Nedavno se je poslovil velik človek, velik trener in nekdo, ki je preživel vojaško hunto ter tudi pogumno odločitev, da Diega Maradone ne uvrsti v reprezentanco. Cesar Menotti je odšel kot legenda.

Miha Zupan
14. maj 2024

(Foto: Getty Images)

Pred kratkim je umrl eden največjih argentinskih trenerjev vseh časov, svetovni prvak Cesar Luis Menotti. Nogometni mislec, boem, romantik suhljate postave in dolgih las, z neizbežno cigareto v ustih, je leta 1978 kot selektor popeljal Argentino na svetovni prestol v nemogoče težkih časih brutalne politične represije. In to je, za razliko od kasnejših argentinskih selektorjev, storil brez Diega Maradone ali Lionela Messija, pod svojimi pogoji in na svoj način.

Čeprav je poosebljal vse, kar je vojaška hunta generala Jorgeja Videle prezirala in poskušala uničiti, odkar je leta 1976 prišla na oblast z državnim udarom, se ga niso drznili odstraniti. Vedeli so, da je najbolj primeren za to, da Argentini prvič v zgodovini izbori naslov svetovnih prvakov.

El Flaco se je rodil 22. oktobra 1938 v Rosariu, od koder sta tudi Che Guevara in Marcelo Bielsa. Seveda pa je iz Rosaria tudi veliki Lionel Messi! Prve nogometne korake je naredil v manjšem lokalnem klubu Union America, leta 1960 pa je podpisal za enega od dveh mestnih velikanov Rosario Central. Bil je dober napadalec z močnim udarcem. V igralski karieri je nastopal tudi za Racing in Boca Juniors, v tujini pa skupaj s Pelejem za Santos.

Leta 1970 je obesil kopačke na klin in takoj postal pomočnik trenerja pri drugem velikanu iz rodnega mesta, Newell's Old Boys. Glavni trener je bil Miguel Antonio Juarez z vzdevkom El Gitano, nekoč njegov soigralec pri Centralu. Skupaj sta uvedla nov, napadalen in svoboden način igranja, ki je bil v tistih časih v Argentini povsem v senci ciničnega, defenzivnega in umazanega nogometa. V kasnejšem obdobju se je Menottijeve nogometne filozofije oprijel termin "menottisme", nasprotna filozofija defenzivnega nogometa pa se je po Carlosu Bilardu imenovala "bilardisme".

Leta 1971 je dobil Menotti svojo prvo službo glavnega trenerja. Prevzel je manj ugleden klub iz Buenos Airesa, Huracan, in z njim leta 1973 osvojil naslov prvaka. Njegova ekipa je igrala izredno napadalen, tehnično dovršen in obenem učinkovit nogomet. Nobeno presenečenje ni bilo, da ga je nogometna zveza oktobra 1974 izbrala za selektorja reprezentance.

Argentina je bila za prirediteljico svetovnega prvenstva 1978 izbrana že dvanajst let prej, leta 1966 v Londonu, ko je FIFA določila prireditelje za kar tri bodoča svetovna prvenstva: 1974, 1978 in 1982. Ko je brutalna vojaška hunta marca 1976 prevzela oblast v državi, je svetovno prvenstvo v nogometu ocenila kot izvrstno priložnost za dvig ugleda na svetovnem odru. Menotti, ki je bil zaradi levičarskega političnega prepričanja "naravni sovražnik" hunte, se je znašel v težkem položaju.

Med pripravami na svetovno prvenstvo je javnost obnorel mladi vezist manjšega kluba Argentinos Juniors, Diego Armando Maradona. Pritisk, da osemnajstletnega čudežnega dečka uvrsti v moštvo za svetovno prvenstvo, se je stopnjeval. Toda Menotti je ocenil, da Maradona ni dovolj zrel za težko nalogo in ga ni uvrstil med 22 izbrancev. Maradona se je odzval tako, da se je zaprl v sobo in nekontrolirano jokal. Najstnikova nezrelost pa po mnenju mnogih ni bila edini razlog, zakaj se je Menotti tako odločil. Menili so, da ga ni izbral iz bojazni, da ga bo mladi genij povsem zasenčil na svetovnem prvenstvu in pobral vse zasluge za potencialni uspeh.

Kakorkoli že, da koncu so se Menottijeve odločitve izkazale za pravilne. Moštvo, ki ga je izbral, je igralo lep, napadalen nogomet in je v težkih razmerah politične psihoze osvojilo naslov svetovnih prvakov z zmago 3:1 nad Nizozemsko. Čeprav je imel v ekipi izvrstne igralce kot so bili Mario Kempes, Daniel Passarella in Osvaldo Ardiles, je bil ta triumf predvsem zasluga njihovega trenerja Menottija. Na njegovo veliko žalost pa je bil to tudi triumf brutalne hunte, ki je v času svoje sedemletne vladavine pobila med 22.000 in 30.000 ljudi.

Štiri leta kasneje v Španiji, tokrat z Maradono v ekipi, Menottiju ni uspelo ubraniti naslova in je odstopil. Postal je trener Barcelone, kjer je spet združil moči z Maradono, ki mu je vmes že oprostil. Menotti je zamenjal Nemca Uda Lattka, ki je bil znan po napornih jutranjih treningih. Ker je bil Menotti podoben boem kot Maradona, je treninge prestavil na popoldne, da sta lahko oba uživala v živahnem nočnem življenju katalonske prestolnice. Naslova prvaka mu z Barcelono ni uspelo osvojiti, je pa blau-grani zagotovil vsaj kraljevi pokal in to z zmago nad osovraženim madridskim Realom.

V kasnejšem obdobju je delal še za ogromno klubov. Vodil je Boca Juniors, Atletico Madrid, River Plate, Peñarol, Independiente, Sampdorio in Rosario Central, v začetku devetdesetih pa je bil tudi selektor Mehike.

"Biti nogometaš pomeni biti privilegirani interpret čustev in sanj na tisoče ljudi," je zapisal nekoč. Kakor je pridigal, je tudi živel. Naj počiva v miru.