Preboj Mure v drugo zvezno ligo je bila včasih velika stvar

V tokratni epizodi rubrike Nostalgija se vračamo v prvo sezono, ki jo je murskosoboška Mura odigrala v drugi zvezni ligi.

Miha Zupan
3. marec 2021, 9:55

Foto: /

Leta 1968 se je Nogometna zveza Jugoslavije odločila, da bo po desetletju spremenila tekmovalni sistem v drugi ligi. Od sezone 1958/59 je bil drugi rang v Jugoslaviji razdeljen na vzhodno in zahodno skupino in oba prvaka sta napredovala v prvo zvezno ligo. V duhu množičnosti in deklerativnega (a lažnega) amaterizma so se funkcionarji odločili razširiti drugoligaško tekmovanje na štiri lige: vzhod, zahod, sever in jug.

Slovenski klubi so spadali v zahodno skupino, skupaj s hrvaškimi moštvi in ekipami iz zahodne Bosne. Zaradi razširitve si je poleg slovenskega prvaka napredovanje v drugi rang zagotovil tudi drugouvrščeni klub slovenske lige. Poleg Aluminija, ki si je v prejšnji sezoni zagotovil obstanek v drugi zvezni ligi-zahod, sta Slovenijo tako zastopala še šišenska Ljubljana in Mura iz Murske Sobote.

Šiškarji so imeli že kar nekaj izkušenj iz zveznih tekmovanj, za Prekmurce pa je bilo to prvo udejstvovanje v drugem rangu jugoslovanske nogometne piramide. Pri Muri so si želeli zagotoviti obstanek, zato so angažirali profesionalnega trenerja Slavka Kodrnjo in pripeljali nekaj izkušenih nogometašev, ki jih mariborski prvoligaš ni potreboval (vratarja Rudija Bračiča, vezista Štefana Toliča in napadalca Kostjo Ureka).

Tudi brez teh okrepitev so imeli "muraši" solidno ekipo: obrambi je poveljeval bivši igralec Olimpije Anton Puškarič (ki za Bežigradom ni dobil prave priložnosti), v vezni liniji in napadu pa so za gole in podaje skrbeli Milan Koblencer (kasneje uspešen trener Mure), Ludvik Rebrica in Vladimir Kukanja (sin predvojnega igralca in sodnika z istim imenom).

Feri Maučec je takole opisal vzdušje pred začetkom tekmovanja: "Številni privrženci nogometa v Murski Soboti, ki te dni na veliko in na vseh koncih razpravljajo o sodelovanju Mure v 2. zvezni ligi, nestrpno pričakujejo start svojih ljubljencev. To tembolj, ker belo-črni morajo prvi krst prestati na vročih tleh v Zadru in ker njihovi dosedanji nastopi na prijateljskih tekmah niso bili najbolj zanesljivi."

Gostovanje Mure v daljni Dalmaciji so nekoliko zasenčile politične razmere. Pet dni pred tekmo so namreč sile Varšavskega pakta vdrle na Češkoslovaško in zatrle proces liberalizacije imenovan "praška pomlad". V Jugoslaviji, ki prav tako ni sledila "partijski liniji" iz Moskve, je to povzročilo hudo zaskrbljenost.

V senci sovjetskih tankov so Prekmurci 25. avgusta 1968 gostovali v Zadru in pred 1000 gledalci tesno izgubili s 3:2. Vsi goli so padli v frenetičnem prvem polčasu, strelec za goste pa je bil obakrat Kukanja. Domača premiera je bila teden dni kasneje v Fazaneriji. Kakih 2000 gledalcev je prišlo pogledat zgodovinski obračun z zagrebško Trešnjevko. Medtem ko so vojaki JLA na bližnji madžarski meji v negotovosti čakali ali bo po Češkoslovaški Jugoslavija naslednja, so se nogometaši Mure silovito zagnali v boj proti izkušenejšim Zagrebčanom. Gostje so povedli iz svojega prvega napada v 23. minuti in prednost kljub veliki premoči Sobočanov zadržali do končnice, ko so povišali na 0:2 in si zagotovili obe točki.

Na svojo prvo zmago so morali "muraši" tako počakati do tretjega kroga, ko so na gostovanju v Pulju premagali domačo Istro s 3:1. Strelci za zgodovinsko zmago so bili Koblencer, Kukanja in Urek. V nadaljevanju sezone so črno-beli solidno krmarili med drugoligaškimi čermi in doživeli marsikaj zanimivega. V zadnjem jesenskem krogu so, na primer, gostovali v Zagrebu pri Metalcu. Pred hotelom, kjer so bili nastanjeni so jim nepridipravi iz avtobusa ukradli vso opremo. Na pomoč jim je priskočil prvoligaš NK Zagreb, ki jim je posodil drese in nogometne čevlje, da so lahko sploh nastopili. Metalac je zmagal z 2:1 in Prekmurci so jesenski del zaključili na solidnem desetem mestu, z dvema točkama prednosti pred Ljubljano na trinajstem mestu, ki je (pogojno) že vodilo v nižji rang.

Med zimskim premorom je Kodrnjo na klopi zamenjal Dušan Rukavina, kar pa ni bila preveč posrečena poteza, saj Mura na prvih petih tekmah spomladanskega dela ni uspela zmagati niti enkrat. Slab niz so prekinili proti Jedinstvu iz Bihaća z zmago 2:0, vendar je bila to le ena od treh spomladanskih zmag na petnajstih tekmah.

V zadnjem krogu Mura zato ni bila več odvisna samo od sebe. Poleg tega jo je čakalo težko gostovanje pri prvaku Orijentu na Reki. Na Krimeji se je zbralo 2000 gledalcev, ki so prišli pozdravit svoje junake in jim zaželeti uspeh v kvalifikacijah za prvo ligo. Murina konkurenta v boju za obstanek, Ljubljana in BSK iz Slavonskega Broda, sta imela prav tako težko delo. Šiškarji so gostovali pri zagrebški Lokomotivi, Slavonci pa pri drugouvrščenem banjaluškem Borcu.

Muraši so se sicer trudili po najboljših močeh, toda Rečani so bili preprosto boljši in so slavili s 3:2. Ljubljana je na Kejzerici iztržila točko (0:0), to pa je uspelo tudi BSK-ju v Banjaluki (1:1) in črno-beli so pristali na nesrečnem trinajstem mestu. Kljub vsemu bi ostali v ligi, če bi jim šli na roke rezultati v kvalifikacijah. Toda Rijeka je izpadla iz prve lige, Orijent in Borac pa nista bila uspešna v kvalifikacijskih tekmah in Prekmurci so morali nazaj v Slovensko ligo.

Zanimivo, da so črno-beli izpadli, čeprav so imeli pozitivno razliko v golih (54:53). Za to je bil "kriv" predvsem nekonkurenčni Aluminij, ki ga je Mura v obeh tekmah katastrofalno porazila. V Kidričevem je bilo kar 12:1, na Fazaneriji pa 7:0.

No, pri murskosoboškem klubu niso vrgli puške v koruzo. V sezoni 1969/70 so pokorili slovensko konkurenco in se vrnili v drugo zvezno ligo, kjer so nato ostali vse do leta 1974. Ampak o tem kdaj drugič.
 
adplus-dvertising