Slovenija se je naučila igrati na rezultat, vendar pa liga narodov lahko daje lažni občutek

Preboj v ligo B lige narodov in teoretična možnost za uvrstitev na SP sta lep, predvsem pa spodbuden uspeh slovenske reprezentance. Vseeno pa je o okrevanju po dolgih letih tavanja v mraku še prezgodaj govoriti.

Klemen Kos
19. november 2020, 1:23

Foto: pigac.si

Slovenija je prvo ligo narodov končala osramočena in s statusom evropske četrtokategornice, drugo pa je po obvodu UEFA sklenila kot zmagovalka relativno zahtevne skupine in kot reprezentanca drugega jakostnega razreda istega tekmovanja. Slovenija je ob potisku UEFA dejansko preskočila dve stopnici, kar je za reprezentanco, ki je kot Sahara vode željna pozitivnih novic zagotovo pomembno in spodbudno. Kljub temu pa previdnost in realno soočenje z doseženim ne smeta biti odveč – navsezadnje že podatek, da so v ligo B napredovale tudi reprezentance Albanije, Črne gore in Armenije, tri zgodovinsko precej manj uspešne reprezentance kot slovenska, kaže na to, da je uspeh v ligi narodov moč interpretirati tudi relativno.

Na površju uspeha ob preboju v višji razred lige narodov v največji meri izstopa rezultat. Slovenija je skupino končala neporažena in z zgolj enim prejetim zadetkom, kar kaže na to, da se je ekipa stabilizirala, disciplinirala in da se je za razliko od prejšnjih ciklov naučila igrati na rezultat. V preteklih letih bi se težko spomnili primerov, ko je Slovenija tudi s slabšo igro prišla do pozitivnega rezultata, kar je vselej ena ključnih lastnosti uspešnih ekip. Takšnih, ki bi zmagovale in hkrati navduševale s slogom, praktično ni več. Dober primer je že zadnja zmagovalka svetovnega prvenstva Francija.

Selektorju Matjažu Keku je treba priznati, da je izpolnil pričakovanja v smislu, da je slovenska reprezentanca znova postala konkurenčn(ejš)a in da je na koncu koncev iztržila otipljiv rezultat. Uspel je uvesti nekaj novosti, preizkusil je kar nekaj igralcev in pri tem pokazal tudi kar nekaj drznosti. Dober primer je že včerajšnja odločilna tekma proti Grčiji, ki je pokazala, da se interna hierarhija znotraj moštva spreminja. Haris Vučkić je dobil prednost pred Andražem Šporarjem, Damjan Bohar pred Benjaminom Verbičem in Sandi Lovrić pred Miho Zajcem. Včasih smo pogrešali prav takšen tip na videz tveganih, a hkrati nujnih sprememb.

Vendarle pa ostaja odprtih kar nekaj velikih vprašanj. Rezultati v ligi narodov lahko dajejo lažen in varljiv občutek okrevanja in napredovanja. Največ kar vemo je to, da vemo premalo. Slovenska reprezentanca tudi na zmagovitem pohodu do prvega mesta dostikrat niti najmanj ni delovala impresivno, prav tako je tudi dejstvo, da je v zadnjem letu z izjemo Grčije igrala zgolj tekme proti reprezentancam, ki še vedno uživajo nižji renome kot slovenska. Če je Slovenija napredovala v obrambi, tega navkljub lepšim statistikam nikakor ne bi mogli dejati za napad, še naprej pa ostaja vprašanje, ali ključni igralci – predvsem Josip Iličić – v slovenski reprezentanci dosegajo svoj poln potencial.

Pretirano poveličevanje in pomisleke ob stran, slovenska reprezentanca si je v ligi narodov zaslužila vsaj to, da se vanjo (spet) splača verjeti.