To je zgodba o Ntoku, prvem Afričanu v slovenskem nogometu

Tujih nogometašev je slovenski nogomet resnično že veliko dal skozi. Malo pa jih je pustilo tako globok pečat kot ga je pustil Ntoko. Odprl je vrata Afričanom v slovenski nogomet.

Miha Zupan
25. november 2020, 11:03

Foto: /

Dandanes afriški nogometaši v slovenski ligi niso nobena posebnost. Trenutno si pri naših prvoligaših kruh služi enajst igralcev iz črne celine, zanimivo pa je, da so prav vsi iz Zahodne Afrike. Ta del Afrike je brez dvoma neusahljiv vir nadarjenih igralcev, ki zaradi nemogočih gospodarskih in političnih razmer z veseljem igrajo kjerkoli v Evropi ali drugod po svetu.

Največ Afričanov ima v svojih vrstah sežanski Tabor, kar štiri. Denis Kouao in Kevin Doukoure sta iz Slonokoščene obale, Fahd Moubeti je iz Gabona, Aldair Balde pa je bil sicer rojen na Portugalskem, vendar igra za reprezentanco domovine svojih staršev, Gvinejo Bissau. Tri afriške nogometaše najdemo pri Gorici. To sta Nigerijca Johan Chinwendu in Mathias Oyewusi ter Senegalec Abdou Diakhate. Po dva Afričana pa imata v svojem kadru oba ljubljanska kluba. Za Bravo nastopata Nigerijec Ovbokha Agboyi in Ganec Ibrahim Mensah, za Olimpijo pa Ganec Eric Boakye in v Kamerunu rojeni Francoz Daniel Kamy.

Seveda pa ni bilo vedno tako. Na začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja, ko smo Slovenci po neodvisnosti dobili državno ligo, so bili nogometni legionarji v glavnem iz dežel bivše Jugoslavije. Prvi Afričan, ki je zaigral na naših igriščih, je bil zato prava atrakcija. To je bil Kamerunec Roland Njume Ntoko, ki je leta 1994 podpisal za novomeško Krko Novoterm. V Novo mesto pa ga ni pripeljal kakšen nogometni agent, kot je to v navadi, pač pa osebni razlogi. Zaljubil se je v Slovenko. "Iz domovine je z zvijačo pobegnil k trem bratom v Nemčijo, po neuspelem poskusu pri nemškem klubu, pa so sadove obrodili pristni stiki s hčerjo enega izmed naših trenerjev na tečaju nemščine," je Kamerunčevo nenavadno pot opisal Franci Božič v Sobotni prilogi Dela.

V sezoni 1993/94 je šlo dolenjskemu klubu zelo slabo. Ker je zmanjkalo denarja, je večina nosilcev igre iz prejšnje sezone, ko so Novomeščani zasedli odlično sedmo mesto (v ligi je bilo 18 moštev), zapustila dolenjsko prestolnico. Ntoko, ki se je klubu pridružil med zimskim premorom, je po kvaliteti tako precej izstopal. Svojo prvo tekmo je odigral 6. marca 1994 na Portovalu proti Muri. "Kamerunec Ntoko bo veliki adut Novomeščanov, toda sam bo težko kos silnim ambicijam Sobočanov, ki hočejo samo zmago," ga je v Delu napovedal Franci Božič. In ni se zmotil. Prekmurci so slavili z gladkih 2:0 (oba gola je dal Primož Gliha in ob tem še zgrešil enajstmetrovko), Ntoko pa kljub očitni individualni kakovosti ob povprečnih soigralcih ni mogel priti do izraza.

Svoj prvi gol je Ntoko dosegel 15. maja 1994 proti ajdovskemu Primorju. V 12. minuti je njegov soigralec Damir Vukadin pobegnil primorski obrambi in lepo našel prostega Kamerunca, ki je s kakih petih metrov premagal Boruta Mavriča in se vpisal v zgodovino kot prvi afriški strelec v slovenskem prvenstvu. Že v naslednjem krogu je še precej bolj opozoril nase, ko je proti Izoli lastnoročno poskrbel za edino spomladansko zmago Novomeščanov. Odpisani Dolenjci, ki so se že sprijaznili z izpadom v drugo ligo, so povsem razbili goste z Obale. Za zmago s 4:1 je bil najbolj zaslužen prav Ntoko, ki je v drugem polčasu dosegel kar tri zadetke.

Ntoko je na Dolenjskem vsekakor pustil globok pečat. Njegov priimek si je za umetniško ime izbral mladi glasbenik in aktivist Miha Blažič, ki se je kasneje uveljavil kot pevec skupine Moveknowledgement, bloger in kolumnist tednika Mladina.

Afričanove dobre igre niso ostale neopažene in v naslednji sezoni ga je v svoje vrste zvabil ambiciozni celjski Biostart Publikum, ki ga je napajal kapital podjetnika Darka Klariča. Tudi v rumeno-modrem dresu je bil Ntoko eden ključnih igralcev. Svoj prvi gol za Celjane je dosegel že na svojem drugem nastopu, ko je v 84. minuti dosegel edini zadetek na tekmi proti šišenskemu Železničarju. Po podaji Stjepana Pranjića je neoviran sprejel žogo in s kakih trinajstih metrov matiral svojega bivšega soigralca iz novomeške Krke, Ivico Pavića. Vsega skupaj se je v sezoni 1994/95 na šestindvajsetih tekmah petkrat vpisal med strelce in pomagal Publikumu do šestega mesta na lestvici.

Sledil je nov korak naprej v karieri. Pred začetkom sezone 1995/96 ga je prestopil k državnemu prvaku, SCT Olimpiji. Za zeleno-bele je debitiral 13. avgusta 1995 proti Beltincem. V jesenskem delu je bil standardni član prve postave, vendar v kaotičnih razmerah za Bežigradom ni prišel do izraza. 12. septembra 1995 je nastopil tudi na svoji prvi evropski tekmi, ki pa mu ni ostala v prijetnem spominu. Nizozemska Roda je Olimpijo v Kerkradeju razbila s 5:0, kar je trenerja Šoškića stalo službe. Ntoko je nastopil tudi na povratni tekmi, ko so se Ljubljančani (tokrat pod vodstvom Zdenka Verdenika) nekoliko odkupili za sramoto in zmagali z 2:0.

V spomladanskem delu sezone je bil Kamerunec na stranskem tiru. Novi trener Pero Nadoveza mu ni preveč zaupal in ga je na prvenstvenih tekmah le štirikrat poslal na igrišče. Nekoliko več minutaže je Afričan dobil v pokalu. Odigral je obe finalni tekmi proti Primorju in se skupaj s soigralci veselil svoje edine lovorike v slovenskem nogometu. Svoj edini gol v zeleno-belem dresu pa je dosegel prav na svoji zadnji tekmi, v zadnjem krogu prvenstva 1995/96, ko je v Ajdovščini petnajst minut pred koncem zamenjal Virginija Velkoskega in takoj po vstopu premagal Janeza Strajnarja. Ntoko je v tem obdobju vknjižil tudi devet nastopov za reprezentanco Kameruna, s katero je sodeloval na afriškem pokalu narodov leta 1996.

Svojo nogometno pot je nadaljeval v Nemčiji, kjer je nastopal za Darmstadt in Greuther Fürth, leta 2000 pa se je spet vrnil v Slovenijo, a le za kratek čas. Podpisal je za prevaljski Korotan, vendar je odigral le dve tekmi (proti Kopru in Mariboru) in kmalu zapustil Koroško. Vsega skupaj je v slovenski prvi ligi odigral 59 tekem in dosegel 10 golov ter odprl vrata za mnoge druge afriške igralce, ki so v kasnejšem obdobju z velikim uspehom igrali na sončni strani Alp.