Tudi to se je dogajalo v slovenski ligi: Sodnik je želel plačilo 'na roko'

Nostalgija nas tokrat pelje v leto 1995, v Vevče, kjer se je zgodilo nekaj neobičajnega.

Miha Zupan
2. december 2021, 8:10

(Foto: pigac.si)

V začetku oktobra 1995 sta se v okviru druge slovenske lige na štadionu v Vevčah pomerila domače Vevče Donit in Napredek Domžale. Zbralo se je 200 gledalcev, ki so videli klasično tekmo dveh polčasov. V prvem so bili boljši Vevčani, ki so odšli na odmor z vodstvom 1:0, v drugem delu pa so na igrišču zagospodarili Domžalčani in na koncu zmagali s 3:1.

Za vevško moštvo je takrat igralo nekaj zanimivih igralcev, na primer Darko Karapetrović, Goran Jolić in Stane Komočar, pri Domžalčanih pa najdemo Luko Grešaka, Boga Deisingerja in kasnejšega politika Janija Žlaka. Kljub vsemu temu pa tekma ne bi bila vredna omembe, če se ne bi potem, ko je bila že končana, zgodilo nekaj precej nenavadnega.

Sodniška trojka iz Kranja je svoje delo opravila korektno. Glavni sodnik Eling ni storil nobenih večjih napak, s katerimi bi ujezil Vevčane. Kljub temu pa Vevčani denarja za sodniško takso niso hoteli plačati.

Prišlo je do nesporazuma, saj je Eling želel denar "na roke", vevški funkcionarji pa so mu ga želeli nakazati na žiro račun. "V Sloveniji pač že nekaj časa zelo jasno poteka tudi plačilni promet, v katerem se lahko gotovini izogneš. Le redko kdo izmed nas ima privilegij, da mu denar za opravljeno delo izplačajo kar na roke," je bilo stališče Vevčanov.

Sodniška trojka je vztrajala pri svojem, Vevčani pri svojem. Klubski delavci so želeli, da jim Eling pove številko svojega žiro računa, kamor mu bodo nakazali denar, kranjski sodnik pa je želel plačilo v gotovini. Na koncu so morali Eling in njegova pomočnika oditi brez plačila.

Naslednjega dne je vevški klub denar za plačilo sodnikov nakazal kar na žiro račun Nogometne zveze Slovenije, vendar slednja ni pokazala razumevanja za njihovo željo po brezgotovinskem poslovanju. Odredila jim je kazen v višini 30.000 tolarjev (približno 120 evrov). Za tiste čase je bila to kar lepa vsota.

To je Ljubljančane tako razburilo, da so se odločili, da te kazni ne bodo plačali. Pri tem ni šlo za kakršno koli pomanjkanje denarja, saj je bil klub v tistem času finančno stabilen in je svoje nogometaše redno plačeval. Šlo jim je za princip. Izjavili so, da bodo raje izstopili iz lige kot plačali tistih 30.000 SIT.

"Morda pa se bodo na ta način zbudili tudi ostali slovenski nogometni klubi in se začeli bolj odkrito boriti proti nepravilnostim v našem nogometu, monopolu in izkoriščanju s strani NZS
,« so bili odločni Vevčani.

Tresla se je gora, rodila se je miš. Revolucije ni bilo in spor je bil zglajen. Vevčani pa v tej sezoni kljub finančni stabilnosti in dokaj kvalitetni zasedbi, niso posegli po najvišjih mestih. Končali so na enajstem mestu, z le tremi točkami več od petnajstega Mengša, ki je izpadel v tretjo ligo.