Valverde: Trener, ki je odletel, da ne bi pogorel

V Barceloni so nasedli javnemu utripu, ki Ernestu Valverdeju nikoli ni odpustil fiaskov v Rimu in Liverpoolu. Valverde je moral oditi zaradi bojazni, da drvi novemu fiasku naproti.

Klemen Kos
14. januar 2020, 1:45

Foto: Getty Images

V Barceloni bo imela na predsedniških volitvah prihodnje leto opozicija priložnost, da z vso silo udari po aktualnemu predsedniku Josepu Bartomeuju, ki v očeh svojih nasprotnikov daljša seznam grehov. Bolj kot to, da je leta 2015 kot predsednik osvojil ligo prvakov, danes šteje podatek, da z njim na čelu Barcelona že štiri leta ni bila evropski prvak. Prav tako ne gre dvomiti v to, da bo Bartomeu za svoje kritike predsednik, ki je najprej izgubil, nato pa še proti volji nekaterih struj v klub želel vrniti Neymarja. Zagotovo pa bo govora tudi o včeraj sprejeti odločitvi, za katero se zdi, da je prej nasedel javnemu pulzu, kakor pokazal, da je sposoben odločno in samozavestno voditi barko v nekoliko bolj nemirnih vodah.

Odstavljeni Ernesto Valverde ni inovator, ni trener s karizmo in še zdaleč ni trener brez grehov. Kljub temu pa je skrajno nenavadno, da je moral položaj trenerja moštva zapustiti kot trener vodilne ekipe na lestvici španske La Lige in kot dvakratni zaporedni španski prvak. Odnesel ga je navidez nepomemben poraz v polfinalu španskega superpokala, ki je – najbrž predvsem zaradi slavja Reala iz Madrida – čez noč neskončno pridobil na pomembnosti. Celo toliko, da je poraz proti Atleticu izpadel kot zadnja, tretja zapravljena Valverdejeva žogica. Prvo je zapravil v Rimu, drugo v Liverpoolu, tretjo v daljnemu Jeddahu v Savdski Arabiji.

Valverde je službo trenerja Barcelone izgubil predvsem zato, ker se je v Barceloni zaredil strah pred neuspehom, ki temelji na negotovih pričakovanjih. Barcelona je v rezultatskem smislu (še) uspešna, a se že dalj časa vleče očitek, da ne igra nogometa, kakršnega bi si želela oziroma kakršen se od nje pričakuje. Tiki taka je le še oddaljen spomin, lahkotne in visoke zmage ter poigravanja z ligaškimi nasprotniki prav tako. Poraza, kakršna sta se Barceloni zgodila v Granadi ali proti Levanteju, se nekoč ne bi mogla zgoditi, saj je Barcelona omenjeni tekmi izgubila brez izstreljenega naboja. Valverde je imel očitne težave in negotovo prihodnost, vseeno pa je težko razumeti, interpretirati in pozdraviti odločitev o njegovi zamenjavi, ki je prvenstveno temeljila na skepsi, da je Valverde sposoben moštvo popeljati do zmage v španskem prvenstvu in v ligi prvakov. Takšni so pač cilji Barcelone pred vsako sezono, za nekoga bolj, za nekoga manj realni kot so.

Barcelona je bila tudi v svojih triumfalnih letih deležna očitkov, da izgublja svojo lastno prepoznavno igro in se oddaljuje od svoje vplivne mladinske akademije in da je postala klub, ki ni prav nič več drugačen od ostalih. Usmeritev, ki se je poudarila po odhodu Neymarja v Pariz, ni zrasla pri Valverdeju, ki se je redko vpletal v pomembne kadrovske odločitve, a pri tem plačeval davek s tem, da je konstrukcija ekipe Barcelono vse bolj odrivala od njene esence oziroma njenega poslanstva.

V izboru njegovega naslednika se je težko otresti populizma. Quique Setien je zaprisežen 'cruyfist', velik oboževalec igre Barcelone ter trener, ki glasove javnosti nabira s prepričanjem, da rezultat in zmaga nista edino vodilo v nogometu ter da je slog nekaj, kar je večnega. V tem smislu je tudi moč razložiti njegovo najpomembnejšo dosedanje trenersko službo pri Betisu, ki je vsebovala veliko estetike in barcelonske šole nogometa, a je dokaj hitro prišla do točke, ko je Betis postal prebrana knjiga za nasprotnike. Setien je kariero na klopi Betisa sklenil kot trener, ki je zaradi nezmožnosti iskanja alternativnih rešitev in prilagajanja razmeram na koncu ostal brez službe. V Betisu je prehodil pot, ki se zlovešče lahko ponovi tudi v Barceloni – sprva junak, kreator in nogometni vitez, na koncu pa trener, ki je več mesecev zapovrstjo s tribun stadiona Benita Villamarin poslušal glasne pozive k odhodu.

Barcelona nikoli ne bi smela zaposliti Valverdeja, če bi želela ostati Barcelona v svoji biti. Veliko vprašanje je, ali se bo neučakan poizkus vrnitve k starim idealom lahko posrečil s tako impulzivno in tvegano potezo, za kakršno se je vodstvo kluba odločilo v času, ko je imela težavam navkljub Barcelona še vedno odprte prav vse možnosti za naskok na obe najbolj želeni lovoriki.
loading...