Kdo je bil Jorge Nuno Pinto da Costa? Dolgoletni predsednik Porta je pisal nogometno zgodovino, od tega sveta pa se je poslovil s kar 53 osvojenimi lovorikami.
Pred kratkim je v 86. letu starosti umrl legendarni bivši predsednik Porta Jorge Nuno Pinto da Costa. Na čelu kluba je bil neverjetnih 42 let (1982-2024) in pod njegovim vodstvom so modro-beli dosegli največje uspehe v svoji bogati zgodovini. Klub je v tem obdobju osvojil 69 lovorik, od katerih sta najbolj prestižni seveda zmagi v pokalu oziroma ligi prvakov v letih 1987 in 2004.
Pinto da Costa je simbol modernega Porta. Seveda ni lastnoročno kluba dvignil na najvišji nivo, je pa brez dvoma najzaslužnejši, da so Dragões prekinili dominacijo lizbonskih velikanov Benfice in Sportinga. Redefiniral je klubski etos, njegov politični in družbeni pomen ter ključno vplival na dominacijo svojega kluba v devetdesetih in dvatisočih. Pred njegovim prihodom na oblast je Porto osvojil sedem naslovov državnega prvaka, danes jih ima 30.
Čeprav se je, kot vsak spretni javni uslužbenec, rad predstavljal kot ljudski človek, to nikoli ni bil. Rodil se je v bogati družini višjega srednjega sloja, po očetovi strani pa je imel celo nekaj plemiške krvi. Za Porto je navijal od otroštva, leta 1969 pa je bil prvič izvoljen v upravo kluba. Zaradi nestrinjanja s potezami vodstva je po dveh letih odstopil.
V tem obdobju je začel prijateljevati z Josejem Mario Pedrotom, bivšim odličnim nogometašem, ki je po koncu kariere postal prav tako odličen trener. Leta 1976 sta se skupaj vrnila v klub, Pinto da Costa kot športni direktor, Pedroto kot trener. Po 18 letih suše sta osvojila naslov državnega prvaka. Toda zaradi političnih sporov znotraj kluba je bil Pedroto odpuščen, Pinto da Costa pa je zato protestno odstopil.
Vrnil se je nekaj let kasneje, leta 1982, ko ga je skupina članov kluba (socios) in lokalnih poslovnežev prosila, naj kandidira za predsednika Porta. Z gladko zmago na volitvah se je začelo 42-letno zlato obdobje, v katerem je Pinto da Costa Porto preobrazil v dominantno silo portugalskega nogometa.
Finančno je stabiliziral klub, dodal sponzorja na dres, povečal kapaciteto štadiona Das Antas in pomagal pri ustanovitvi prve ultra navijaške skupine Super Dragões. Prvi vrhunec je bil naslov evropskega prvaka leta 1987, ko je Porto pod vodstvom trenerja Arturja Jorgeja v finalu na Dunaju premagal Bayern.
V devetdesetih je Porto suvereno vladal portugalskemu nogometu s kar petimi zaporednimi naslovi prvaka, pri katerih je v obdobju 1996-1999 sodeloval tudi slovenski zvezdnik Zlatko Zahović. V sezoni 1998/99 je Zahović zabil kar 22 golov v vseh tekmovanjih, v naslednji sezoni pa je bil s sedmimi goli tretji najboljši strelec lige prvakov. V nekoliko manj uspešnem obdobju 2000-2002 je za Porto igral tudi Miran Pavlin.
Za novo zlato ero je Pinto da Costa poskrbel leta 2002, ko je dal priložnost na klopi takrat v širši javnosti povsem neznanemu trenerju Joseju Mourinhu. In Mourinho, ki je bil karakterno zelo podoben svojemu predsedniku, se mu je oddolžil s še enim povsem nepričakovanim naslovom evropskega prvaka leta 2004.
V obdobju devetdesetih in zgodnjih dvatisočih je postal Pinto da Costa brez konkurence najmočnejši človek v portugalskem nogometu. Navijači Benfice in Sportinga so ga na smrt sovražili, navijači Porta pa so ga oboževali in častili kot božanstvo. Imenovali so ga "Papež".
Z odhodom Mourinha so se začeli težji časi, saj je portugalski nogomet pretresla afera Apito Dourado (Zlata piščalka). Pinto da Costa je bil po obsežni policijski raziskavi obtožen podkupovanja sodnikov in je pobegnil v Španijo. Leta 2007 so ga obtožili, na sodišče pa je prišel kar v družbi navijaške skupine, ki je postala nekakšna pretorijska straža za svojega predsednika. Leta 2009 so ga oprostili vseh obtožb, toda grenak priokus je ostal in od takrat naprej se je manj pojavljal v javnosti.
Leta 2011 se je zdelo, da se zlati časi vračajo, ko je Pinto da Costa za trenerja pripeljal Andreja Villasa Boasa, toda renesansa je bila kratkega veka. Ostareli predsednik se ni uspel prilagoditi novim časom in Porto je izgubil svoj primat. Sergio Conceição je sicer v obdobju 2017-2024 povrnil nekaj zvezdnega prahu in preprečil Benfici, da bi ponovila Portov uspeh iz devetdesetih in osvojila pet zaporednih naslovov, toda klub je bil finančno v vse večjih težavah.
UEFA je suspendirala Porto zaradi kršitve finančnega fair playa, dolgovi so se kopičili iz leta v leto in situacija v klubu je bila vse bolj kaotična. To se je odrazilo tudi na občnem zboru, ko je Pinto da Costa mirno gledal, kako so njegovi ultrasi napadli člane uprave, ki so se mu drznili nasprotovati. Toda njegov "izgubljeni sin" Andre Villas Boas se ni ustrašil izziva in je aprila 2024 na volitvah za klubskega predsednika izredno prepričljivo, s kar 80% glasov, premagal večnega vodjo.
Pinto da Costa je takrat že vedel, da ima pred seboj le še nekaj mesecev življenja, saj se je že nekaj let boril z rakom. Toda kljub temu ni hotel kar tako prepustiti predsedniške funkcije, ki jo je opravljal kar 42 let. Želel je umreti na položaju. To mu ni uspelo. Villas Boas pa je dobil v roke ruševine nekoč mogočnega imperija in bo moral trdo delati, podobno kot Pinto da Costa leta 1982, da hišo spravi v red.