Barcelona je bila zadnjič evropski prvak leta 2015. Hansi Flick si želi, da bi mu uspelo priti na evropski vrh, to bi bila krona njegove kariere.
Pred kratkim je imela Barcelona volitve. Grandiozni, turbokapitalistični, svetovno znani nogometni klub je namreč v svoji osnovi športno društvo, ki ga ne moreš kupiti. Njegov predsednik lahko postaneš samo tako, da te člani društva izvolijo. Zanesljivo je zmagal dosedanji predsednik Joan Laporta, ki je dobil 68,18% glasov, izzivalec Victor Font pa le 29,78%.
Victor Font bi bil za dolgoročno prihodnost kluba in njegovo finančno stabilnost verjetno precej boljša izbira, toda tako kot volivci na državni ravni, so tudi volivci v športnih društvih zelo pozabljivi in se jih zlahka zaslepi s svetlečimi »uspehi«. Laporta klub vodi kot lastni fevd in se do nepremostljivih finančnih težav obnaša zelo lahkomiselno. Toda moštvo je na igrišču uspešno in to je bilo za večino volivcev očitno dovolj. Zasluga za Laportovo zmago gre tako v prvi vrsti nemškemu trenerju Hansiju Flicku.
Hansi Flick se drži filozofije, da zgolj zmaga v Barceloni ni dovolj
Flick po svoji nogometni filozofiji nadaljuje »kraljevsko« linijo Barcelone, ki se je začela z Johanom Cruyffom in dosegla svoj vrhunec pod Pepom Guardiolo. Ne gre za to, da bi igral podoben nogomet kot njegova slavna predhodnika, tradicijo nadaljuje predvsem s tem, da mu ni važno samo zmagati, izredno je pomembno kako se do te zmage pride. Zmagati je treba s stilom. In pri tem ne odstopa od svojih principov od katerih je najbolj izpostavljena »samomorilsko« visoka zadnja linija. Barcelona zato včasih deluje preveč odprto in naivno, toda Flick je Flick in dokler bo on trener, bodo tako igrali.
Flick smatra, da je imel Cruyff velik vpliv na njegovo razmišljanje o nogometu. Tako kot nizozemski inovator, tudi Flicka privlačijo ekstremistične taktične ideje. Cruyff je bil za svoj čas zelo nekonvencionalen, saj je zagovarjal izredno ofenziven nogomet, z visoko zadnjo linijo, Flick pa to idejo potiska do njenega ekstrema in spreminja »ofsajd zanko« v ključno orožje proaktivnega nogometa.
Obenem pa je njegova Barcelona odlična v tranziciji, kar se na prvi pogled zdi v nasprotju z obsesivnim držanjem žoge, ki je Blaugrano definiralo v preteklosti. Toda z igralci kot so Raphinha, Lamine Yamal, Fermin Lopez in Ferran Torres je hitra tranzicija naravna in pisana na kožo profilu igralcev, ki jih ima na voljo.
Njegove kvalitete pa daleč presegajo nogometno taktiko. Za uspeh na najvišjem nivoju mora biti trener tudi dober psiholog, pedagog in politik. Voditi večjo skupino mladih ljudi, ki so plačani v suhem zlatu in imajo izredno dobro mnenje o sebi, ni lahka naloga.
Flicku gredo medčloveški odnosi zelo dobro. Zaveda se, da je treba vsakega igralca obravnavati posebej. Z veteranom Robertom Lewandowskim ima prijateljski, skoraj bratski, enakopraven odnos. Mladeničem kakršna sta Pau Cubarsi in Lamine Yamal je bolj očetovska figura. Strog a pošten. Če je Yamal užaljen ob zamenjavi, zna Flick zelo dobro presoditi, kdaj ga mora potolažiti, mu ponuditi pojasnilo, kdaj pa je bolje, da ga preprosto ignorira.
Flick ima zelo mlado ekipo. V tej sezoni je nastopilo že 14 igralcev, ki so zrasli v La Masii, njihova vrednost pa je okoli 650 milijonov evrov. Največ je seveda vreden čudežni deček Lamine Yamal (200 milijonov), toda to ne spremeni dejstva, da vrednost doma vzgojenih nogometašev Barcelone presega vrednost celotnega kadra Atletica iz Madrida, ki bo visoka ovira za Katalonce v četrtfinalu lige prvakov.
Barcelona je bila zadnjič evropski prvak pred več kot desetletjem, leta 2015. Lamine Yamal je bil takrat star sedem let, Cubarsi osem. Lani so bili blizu finala in letos verjamejo, da jim lahko uspe. Ta generacija mladih igralcev ni izkusila travm, ki so zaznamovale Barcelono po letu 2015. Nimajo brazgotin zaradi sramotnih porazov proti Romi, Bayernu in Liverpoolu. In Flick je ravno pravšnja očetovska figura, da usmeri to mladostno neustrašnost in samozavest.
Nemški strateg ni več mlad. Letos je dopolnil že 61 let in pred kratkim je izjavil, da bo Barcelona njegov zadnji klub. In če uspe v Katalonijo vrniti naslov najboljšega v Evropi, bo odšel kot legenda.