Zgodba o nastanku velenjskega stadiona: Ko so kopali, so naleteli na mino

Stadion Ob jezeru v Velenju je že dolgo domovanje velenjskega Rudarja, ni pa prvo. Velenjski klub je potreboval kar nekaj časa in vloženega dela, da je prišel do svojega doma.

Miha Zupan
11. marec 2021, 9:12

Foto: /

Rudar Velenje je bil ustanovljen avgusta 1948. V prvih sedmih letih delovanja je klub zamenjal kar tri igrišča. Svoje prvo igrišče so si uredili na tako imenovanem "farovškem travniku" pod Glinškovim klancem, ki so ga imenovali tudi "igrišče pri hrastih". Pogoji niso bili idealni. Nogometaši so za garderobo uporabljali prostore stare tehtnice za premog na jašku Škale, umivali pa so se po tekmah in treningih šele doma.

Zato so se kmalu preselili na drugo lokacijo. Novo igrišče so si uredili na Semičevem travniku v Pesju. Preoblačili so se v zadružnem domu, še vedno pa se niso imeli kje umivati. Jeseni leta 1950 so našli še tretjo lokacijo za nogometno igrišče, tokrat zahodno od železniške postaje, na prostoru, kjer je danes Gorenje. Tukaj so bili bolj zadovoljni. Postavili so leseno ograjo, nekaj klopi za gledalce in barako, kjer so se preoblačili. Umivat pa so se hodili na »stari jašek«. Na tem igrišču je Rudar igral nadaljnjih pet let.

Ker je bila blizu železnica, so se nogometaši na otvoritveno tekmo na novem igrišču pripeljali z nakladalne postaje Škale s tovornim vlakom. Železničarji so kasneje na slepi tir postavili vagon ali dva, da so lahko tekme spremljali z improvizirane "tribune".

V prvi polovici petdesetih let so v premogovniku prenehali s kopanjem premoga v vzhodnem predelu jame Škale. Na pobudo direktorja Rudnika lignita Nestla Žganka, so se odločili za rekultivacijo zemljišča ob Škalskem jezeru. Padla je odločitev, da bodo poleg drugih objektov zgradili tudi nov štadion. Projekt ureditve športnih objektov je naredil legendarni inženir Stanko Bloudek.

Na mestu, ker je danes mestni štadion, je bilo takrat majhno jezero. Izsušili so ga, položili odtočne cevi in zasuli globel z lešem iz deponije pri termoelektrarni. Za transport materiala so potrebovali tri tedne. Za izravnavanje terena so uporabili iz Amerike uvožen buldožer. Med delom so z buldožerjem naleteli na nemško mino iz pravkar minule druge svetovne vojne. Mina je eksplodirala, a na srečo ni povzročila večje škode. Da bi se izognili nadaljnjim nesrečam, so celoten teren preiskali z detektorjem za mine.

Po pripravi osnovnega terena so položili še drenažno mrežo, oblikovali nasipe, zgradili betonske sedeže, stopnice, podhod, glavni vhod in ograjo. Na severni strani štadiona so zasadili pregrado iz smrek. Ko je bilo nogometno igrišče urejeno, so dodali še atletsko stezo z atletskimi napravami in vodovod za namakanje zelenic. V bližini so uredili še igrišči za košarko in rokomet. Nekdanje telovadišče pod Rudarskim domom pa je bilo preurejeno v pomožno nogometno igrišče.

Prvotna garderoba za nogometaše in atlete je bila v stanovanjski hiši na Koroški cesti, ki so jo po domače imenovali "riegelvand". Nova slačilnica na mestnem štadionu, ki je v uporabi še danes, je bila zgrajena šele leta 1975

Razen strokovnega in strojnega dela, so bila vsa druga dela opravljena prostovoljno. Pri gradnji je sodelovalo okoli 700 prostovoljcev, za katere se je delovni dan začel že ob pol šestih zjutraj in je trajal do poznega popoldneva.

Trava na igrišču štadiona ob jezeru je bila posajena 10. oktobra 1954, slovesna otvoritev novega štadiona pa je bila na dan rudarjev, 3. julija 1955. Slovesnost je odprl predsednik upravnega odbora premogovnika Tine Koren. Posebno priložnost je Rudar obeležil s svojo prvo mednarodno tekmo. V goste je prišel rudarski klub WSV Fohnsdorf iz Avstrije, ki je domače premagal s 3:1.

To je bilo četrto in obenem zadnje igrišče velenjskega Rudarja, saj na njem nogometaši v črno-zelenih dresih nastopajo še dandanes.
 
 
adplus-dvertising